Živjo prijatelji. Ker se nam noč čarovnic ze močno približuje sem se odločila napisati grozljivko.
:warning:TW:Ubijanje:warning:
Že od malega veliko sanjam o ubijanju. Živo se spomnim teh sanj do današnjega dne. Žrtve in morilci so vsi ljudje, ki jih še nikoli nisem videla, jaz pa sem vedno tretja oseba, ki vse skupaj opazuje. Nikoli nisem vključena v dogajnje v kotu samo opazujem . Vseh obrazov se še danes spomnim do natančne podrobnosti. Prav tako še danes vem na kakšne načine so bili ljudje iz mojih sanj ubiti. Prizori so bili izjemno realistični in včasih sem se jih na smrt bala. Starše je zelo skrbelo, ko so me mogli kot malo punčko tolažiti in prati polulane posteljne rjuhe. Preprosto ni jim bilo jasno zakaj se mi toliko sanja o tem. Spraševali so me, če je kaj narobe in kaj lahko glede tega naredijo. Odgovora na vprašanje nisem vedela. Moje življenje je bilo polno zabave, samorogov, bleščic in mnogo drugih stvari.

Sanj sem sem se čez čas navadila. Kri me ni več motila in do sedaj so mi bili vsi načini ubijanja že tako jasni, da me noben ni več presenečal. Sem pa enkrat prestrašila svojo prijateljico. Enkrat sva v 5 razredu gledali kriminalko v kateri je bil ubit nek mož. "Glede na njegove rane se mi zdi, da so ga zadavili in ga na koncu še z nožem zabodli v srce.", sem rekla ne da bi prej kaj pomislila. Prijateljica me je gledala kot da sem zmešana, a na koncu se je moja teorija izkazala za pravilno. Obe sva mislili, da je vse skupaj samo eno veliko naključje. Bila pa sem radovedna, zato sem doma pogledala še tri kriminalke in poskušala ugotoviti kako je bila žrtev umorjena. Čisto vsako rundo sem imela popolnoma prav. V svojih sanjah sem videla čisto vse rane, ki obstajajo na tem svetu. Imela sem občutek, kot da so me sanje na nekaj "pripravljale". Na svoje razmišljanje sem kmalu pozabila, dokler nisem nekega dne ponovno sanjala o umoru.

Obraza morilca nisem morala natančno videti dokler se oseba ni obrnila proti meni. Bila sem jaz. Bila sem morilec v svojih lastnih sanjah. Ubijala sem dečka, ki je bil mojih let. Imel je svetle lase in modre oči. "Ime mu je Tomaž in srečala ga boš jutri " ,mi rekla morilka oz. jaz v tem primeru. Do sedaj se ljudje iz mojih sanj nikoli niso pogovarjali z menoj. Zbudila sem se čisto prestrašeno in o svojih sanjah povedala staršem. "Je že vredu ljubica. Nič od tega se ne bo zgodilo. Sama pa veš, da imaš nenavadne sanje že od malega", mi je rekla mami in mi pritisnila poljubček na lice. Nekako pomirjena sem se potem odpravila v šolo. Usedla sem se zraven svoje prijateljice in čakala , da se ura začne. V razred je prišla učiteljica in rekla: "Pozdravljeni učenci. Danes boste dobili novega sošolca. Prosim, da ga lepo sprejmete. "

Odprla je vrata učilnice in skoznje je vstopil deček, ki je izgledal točno tako kot fantek iz mojih sanj. Takrat sem dobesedno prebledela od strahu. Niti ena podrobnost ni bila drugačna. Fantek je izgledal popolnoma enako. "Živjo moje ime je Tomaž ", je izdavil...