Utrip. Še eden. Slišala sem utipanje srca. Vse je bilo zmazano. Napela sem oči. Belina, vse okrog mene je belo. Vdihnila sem. Nad sabo sem videla bel strop. Bel strop? Tega ni v sobi. Aja, saj res. V ambulanti sem. Obrnila sem glavo in pogledala po svojem telesu. Trup sem imela ovit v bele povoje. Še vedno me je vse žgalo. Nisem se mogla premakniti. Bolečina se je še vedno razlivala po mojem telesu. Težko sem dihala. Ugotovila sem, da sem vsa prepotena. Hotela sem premakniti roko, pa je tako zabolelo, da sem se težko zadržala ječanja. Očitno bom še nekaj časa tu. Obrnila sem se na bok. Tokrat ni bolelo. Res! Bolečina pojenja. Začela sem lažje dihati. Ugotovila sem, da ne ležim na isti postelji, kot prej. Nenadoma sem zaslišala korake in ženske glasove za mano.
»Kaj bomo z njo?« je vprašala najmlajša.
»Ne vem. Pozdravili jo bomo. A če je bila zabodena *i*v sanjah*i*, to pomeni, da je v nevarnosti,« je menila druga.
»Le zakaj bi jo kdo skušal umoriti v sanjah?« je tretja vprašala točno tisto, kar sem mislila.
»Ne vemo. Moramo pa pred tem zavarovati še druge učence,« je dejala najstarejša. »Poslala sem v laboratorij izdelati napoj proti sanjam. A mislim, da ga temna magija lahko izniči.« *i*Torej je temna magija!*i* Prihulila sem se in se delala, da spim. A zdravilke so končale. Najstarejša je naročila najmlajši, naj preveri, kako je za mojo rano. Takrat sem se zaspano prevalila na hrbet in se delala, da sem se ravnokar zbudila. Ostale so zapustila sobo, najmlajša pa je z roko segla po mojih povojih. Zdrznila sem se, a se nisem umaknila. Zdravilka je previdno odvila povoje. Od ključnice, čez prsi, do konca trebuha, se mi je poševno vlekla dolga globoka rana, ki je bila okrog robov skoraj zelena. Mislila sem, da bom spet omedlela, tako grozljivo je izgledala. Zdravilka je vzela mazilo in se z njim dotaknila rane. Skoraj sem zakričala od bolečine. A zdravilka je nemo vtirala mazilo na rano. Končno je nehala. Povila me je z novimi povoji in pustila samo. Na nočni omarici sem našla majico in jo oblekla. Počutila sem se veliko bolje. Potem sem se zvila v klopčič in razmišljala o besedah zdravilk. Da sem bila skoraj umorjena v sanjah, se mi je zdelo zelo verjetno. Ampak zakaj mene? Zakaj Evermore? Zakaj Cindy? Potem mi je šinilo v glavo. Morilca nisem ne videla, ne slišala. Kaj če so jo res umorili v sanjah? To bi bilo zelo možno. Ampak kako? Sanje niso snovne. Samo v glavi so. Kako lahko potem nekdo mori skoznje? Kako? Nabralo se je toliko vprašanj in nobenega odgovora nisem imela nanje. Poterebujem knjigo Magija.
Ugotovila sem, da me zdravilke ne bodo spustile iz ambulante, dokler ne ozdravim. Zvečer je k meni prišla najstarejša in najizkušnejša zdravilka. Spet mi je namazala rano, a tokrat ni tako bolelo.
»Rana je bila narejena z zlim nožem,« je povedala.
»Bom ozdravela?«
»Boš. Ampak bo boleče.«
»Koliko časa pa bom morala biti še tu?«
»En teden. Potem boš hodila sem enkrat dnevno, saj je najbolje, da rano še nekaj časa mažemo,« je dejala in zaprla lonček s kremo. Potem me je znova povila. V sobo je prihitela še ena zdravilka.
»Obiski,« je rekla in čakala na moj odziv. »Kaya Bella Brown.« Namrščila sem se. A sem pokimala. Zdravilki sta v sobo spustili Kayo in in naju pustili sami. Videla sem, da je bila zabuhla od joka.
»Kaya?« sem vprašala. Nenadoma mi je ta s solznimi očmi priletela v objem.
»Oprosti! Nisem vedela, da je tako nevaren. Victoria me je prepričala.« Hlipala je in ni me hotela izpustiti. Naposled me je.
»V redu je. Pomembno je, da si spet nazaj. Da sva spet skupaj,« sem veselo rekla. »Boš priznala?«
»Ja. Sem že,« je skesano rekla.
»In?«
»Dva tedna bom imela dodatno uro po koncu pouka in moram pomivati. Victoria pa je seveda prosta,« je nesrečno rekla.
»Boš že preživela,« sem rekla. Kaya se je nasmehnila.
»Ja bom.«

*****
Živjo pilovci!:hugging:
Tukej je že dones nov del.:blush: Kayo in Paige sem mogla spet spravt skupi, ker ma Kaya ful pomembno vlogo v tej zgodbi, poleg Pigine najpomembnejšo. Upam, da nism preveč povedala. Fajn se mejte:kissing_heart:!
Lp,
lolygirl