*b*25. POGLAVJE: Obtožbe in ognjena znamenja*b*


»Ne govori, ne je, ne pije in nasploh se ne odziva,« je poročala mlada zdravilka. »Kaj naj storimo?«
»Nič. V težkem stanju je. Težko se bo izvlekla. Naj se sama odloči,« je odvrnila druga.
»Koliko časa pa je že v tem stanju?« je vprašal tretji glas. Loydov glas.
»Tri dni.«
»Kaj pa se je zgodilo?«
»Ne vemo točno. Prisotni so povedali, da je vse izbruhnilo v zlatih plamenih. Da so čutili bolečino, hujšo kot kdajkoli prej.«
»Je bila ona žrtev ognja.« Tišina.
Nekaj časa popolna tišina.
»Ona je bila stvaritelj tega ognja,« mu je povedla zdravilka. »Pa še… Spremenila se je v človeka.«
Vsi so utihnili.
»Clara, ti preveri testega mulca z zlomljeno nogo,« je starejša naročila mlajši zdravilki. Potem sta odšli stran. Še vedno sem enako negibno kot prej ležala v postelji.
»Če se delaš, da spiš, se ne moreš za večno rešiti posledic, ki si jih pustila.« Prekleto je pameten.
»Vem. Le odlašam. Sestavljam načrt.« Presenetila sem samo sebe, ko sem s tako lahkoto odgovorila.
»Odlašati ne moreš za vedno.« Utihni že enkrat. Naredil je stvar, ki sem jo v tistem trenutku najmanj pričakovala. Skonicami prstov me je oplazil po uhlju, tam, kjer bi moral biti našpičen. Zdrznila sem se. Naredil je že veliko stvari, še nikoli pa se me ni tako dotaknil. Prisilila sem svojo mrtvo glavo in jo obrnila, da sem se zazrla v njegove oči. Bile so tako tople. Led v meni se je stopil in ljubezen je prekosila razum. Kadar govori ljubezen, mora um molčati. In to je tudi storil.
Prijela sem ga za roko. Bila sva noro blizu. Na plano je privrela ljubezen, ki sem jo tlačila tako dolgo. Ker sem se bala. Ker sem bila strahopetnica.
»Strah me je, Loyd.« Spustila sem njegovo roko. Pogleda nisem premaknila.
»Česa?«
»Da bom še koga ranila. Da bom kriva za še čigavo smrt.«
»Pa saj nihče ni umrl zaradi tebe.«
»Loyd, sploh veš, kaj se je dogajalo preden sva se spoznala?« sem ga vprašala. Namenil mi je čuden pogled. »Sploh veš, da sem bila na preizkusu napadena? Da me je na božičnem plesu nekdo skoraj ugrabil?«
Loyd je bil bled, njegov obraz je bil bel kot stena.
»Kolikokrat?«
»Trikrat,« sem odvrnila.
»Kdo?«
»Ne vem. Vedno isti.« Trenutek tišine. »Vedno tisti, ki mi je zadal rano, ki je lahko smrtna.« Previdno sem srajco odpela in mu pokazala majhen del rane. Ko jo je pogledal, se mu je na obrazu zarisala bolečina.
»Kaj vse so ti storili, Paige?« je hripavo vprašal.