Po 100000 letih, je tukaj končno nov del!! upam, da vam bo všeč:blush::wink:.


''Kako pa bomo našli dragulj oceana?'' je vprašala veverica.
''Ne vem. Kolikor vem nihče od nas ne zna dihati pod vodo'' sem odvrnil.
''Res je. No, bomo že našli rešitev'' je rekel hrček z upanjem v očeh.
Tudi meni se je zdelo, da nam bo uspelo, čeprav sem malo dvomil. Nekaj časa smo še leteli ko smo pod samo zagledali lepo modrino. Ocean. Končno! Zdelo se mi je, da je Pacifik. Pristali smo na bližnji obali in si ga ogledali.
''Kako veliko vode. Še nikoli nisem videla tako velike količine'' je dahnila veverica.
''Kaj pa zdaj? Ne vemo kje je dragulj, a najbrž je pod vodo'' je rekel hrček.
Pogledal sem v vodo in se zamislil. Takrat se je notri nekaj premaknilo.
''Kaj je to?'' sem bil malo preplašen.
Spet se je premaknilo. Priplavalo je bližje gladine in skočilo iz vode. Izgledal je kot riba, ampak ne čisto. Prišel je do obale in me začudeno pogledal.
''Kdo si ti? In ta dva zraven tebe?'' je vprašal in pogledal še veverico in hrčka.
''Mi smo vohunska ekipa PVH. In ti?'' sem dejal ponosno.
''Čakaj kaj? PVH?!'' je začudeno vprašala veverica, še preden je uspel odgovoriti.
''Pando, veverica, hrček'' sem ji razložil.
''No, jaz sem delfin, ko že vprašaš. Kaj pa delate tu?'' je rekel.
''Iščemo dragulj oceana. Morda veš kje je?'' je v pričakovanju koristnega odgovora zlezel hrček malo bližje.
''Ne točno. Samo nekje sem slišal, da je pod vodo'' je odgovoril in hrček se je spet pomaknil nazaj.
''Ali veš način kako lahko pridemo pod vodo? Namreč ne znamo dihati vode'' sem ga vprašal?
''To pa vem. Na točno tem otočku, kjer zdaj stojite, so čarobne školjke. Če jih pripraviš do tega, ti lahko dajo moč da dihaš pod vodo'' nam je razložil.
''Kako pa jih pripravimo do tega?'' sem ga ponovno vprašal.
''Po njih moraš politi vodo iz Tihega izvira'' je rekel.
''Kje pa je ta izvir?'' ga je vprašala veverica.
''Tega morska bitja ne vemo, ker še nobeden od nas ni šel na kopno. Ampak otok je majhen, zato ga boste najbrž hitro našli'' je povedal.
''Hvala za pomoč. Adijo'' sem še rekel preden smo odšli.
Slišal se je lahen pljusk in valovanje valov. Stopali smo po pesku in uživali v soncu. Kmalu pa smo prispeli do dreves in sonca žal ni bilo več. Hodili smo že kar dolgo a še vedno nismo našli izvira.
''Kje mislita da je ta izvir?'' je vprašal hrček.
''Saj si slišal tega delfina. Rekel je da otok ni velik. Zagotovo ga bomo kmalu našli'' je rekla že vsa naveličana veverica.
In imela je prav. Čez dobrih 5 minut smo zagledali bleščanje. Tihi izvir se je tako svetil, da je prav rezalo v oči. Stekli smo do njega in si ga ogledali. Ni bil zelo velik, le za nekaj dolžin morskega prašička. Ampak bil je dovolj globok da bi z njegovo vodo lahko polili 2000 školjk. Voda se je na soncu svetila kot biser.
''Kako pa bomo vodo odnesli do školjk?'' je zanimalo hrčka.
Premišljeval sem in takrat se mi je utrnila zamisel.
''Mogoče lahko naredimo kakšno posodico iz listov. Palme imajo namreč zelo velike liste'' sem predlagal.
''Ja. Dobra ideja Pando'' me je pohvalila veverica.
Pogledal sem na bližnje palme, če zagledam kakšen dovolj velik list. Pogled se mi je ustavil na palmi, ki je imela dovolj velike liste, da bi jih lahko nesli. Ker le veverica dobro pleza smo njo zadolžili za pobiranje. Ko je priplezala nazaj je vsak od nas vzel en list in ga zložil v posodico. Še dobro, da znam delati origami. Stopil sem do izvira in ga premeril s pogledom. Iz njegove gladine se je začel dvigati bleščeče moder mehurček. Po zraku je priletel do mene ter se mi razpočil pred nosom. Voda se je izlila v posodico. Trenutek za tem sem imel že polen list. Veverica in hrček sta poskusila narediti enako. Tudi pri njima je delovalo. Zdaj imamo 3 posodice polne izvirske vode.
''Najti moramo le še školjke'' je veselo pripomnila veverica.
''Zdaj pa tako'' sem prevzel vodstvo ''Veverica, ker si hitra in okretna se boš razgledala naokoli, s hrčkom pa bova počakala tu.''
Prikimala sta v znak strinjanja. Veverica je pomigala z repom in že je ni bilo več. Zleknil sem se na tla ter začel uživati v žgočem soncu. Ni trajalo dolgo, da se je vrnila nazaj.
''Tamle doli, nekaj metrov stran je obala in neke školjke'', je rekla.
Skupaj smo stekli do tja. Veter je prijetno zapihljal in moj kožušček se je razmrščil. In res je bilo. Na rumeno rjavem pesku so ležale bleščeče modro srebrne školjke. Na soncu so se zlato bleščale (vem čudno). Prvi sem poskusil jaz. Na školjko sem zlil turkizno modro bleščečo se vodo iz izvira. Ko sta se dotaknili druga druge sem videl iskrice in začutil smešno ščegetanje. Trenutek potem pa … KAJ?!
''Waw, zdaj si pa res pravi MORSKI prašiček'' so bile še zadnje besede hrčka preden se nisem zavedal ničesar več.

Vaša dg.

P.S. Like in kom. polepšata dan:blush: