Feliks se je obrnil na tisto stran postelje, kjer je sijala luna. Položaj mu ni bil všeč, zato se je ponovno obrnil na tisto stran, ki je bila obrnjena proti steni. Nato je ugotovil, da mu tudi ta položaj ni kaj prida všeč, a se je po tolikih urah premetavanja vdal. Tako se je obrnil na hrbet in spet začel razmišljati o apokalipsi, ki jo je omenjal Dwenir.
"Nekaj moramo resnično storiti. Pa ne le izrekati praznih besed, nez potrebujemo dejanja," je sam sebi rekel Feliks. "Naš svet ne more trpeti še ene vojne, saj tega ne zmoremo psihično ne fizično." Nato se je prijel za brado in nadaljeval svoj monolog: "Nekaj je treba storiti — nekoga je treba v kaj prepričati in kaj dobrega je treba izpeljati, če nočemo propada, kakor je ..."
"Feliks?" ga je prekinila njegova mama, ki je tako tiho stopila v sobo, da jo gimnazijec sploh ni mogel opaziti. "Je vse v redu? Zdi se mi, da sem te slišala nekaj govoriti."
"Em ... ne ... vse je v redu," je zajecljal prestrašeni Feliks, "samo premetavam se."
*
"Nekaj moramo storiti," je povedal Feliks sošolki svojo sinočnp ugotovitev, a Doris je le zmajala z glavo. "Res hočeš še več žrtev, Doris?" se je na tak odziv odzval Feliks.
"Seveda ne!" je vzkliknila rdečelaska in se skušala bolj udobno namestiti na neudobni leseni klopci. "Ampak saj veš ..., Dwenir je rekel, da ne more storiti ničesar."
"Potem pa mu bova priskočila na pomoč midva," je predlagal rjavolasec.
Doris je pritrdilno prikimala, a se že trenutek zatem spomnila nečesa, zaradi česar je s svojimi sinjimi očmi ozrla Feliksa. "Kako konkretno pa mu bova pomagala?"
Feliks se je prijel za brado in nekaj trenutkov razmišljal o svoji napaki. Kako je lahko preprosto le pomislil na pomoč Dwenirju, a brez da bi se konkretno domislil, kako bodo to izvedli? Oh. "Tega pa se nisem spomnil," je povedal Doris, "zato greva lahko do Dwenirja in se poskusimo skupaj česa domisliti."
"Pa misliš, da imamo še kaj časa?" je bila skeptična rdečelaska.
Feliks je na to le skomignil: "No, na to ne moremo vplivati, ne?"
"Ne," je bila jedrnata Doris in si pri tem odmaknila rdeče gladke lase z obraza. "Kakorkoli, ga najdeva kar zdaj?"
Feliks, ki že nekaj trenutkov ni gledal proti sošolki, je na to odvrnil: "Mislim, da to ne bo potrebno."
Doris se je najprej namrščila, zatem pa pogledala v Feliksovo smer. Tedaj je ozrla Dwenirja, ki je bil ponovno na pravem mestu ob pravem času, in sicer v svoji značilni sinji srajci in premajhnih ozkih kavbojkah. Doris mu je pomahala in ga s tem povabila, naj pride k njima. Dwenir se ji je prijazno nasmehnil in stopil do najstnikov.
"Pozdravljena, Doris in Feliks," ji je pozdravil. "Ali ponovno kaj potrebujeta od mene?"
"Nekaj takega," je odgovoril Feliks. "V glavnem, razmišljala sva, da moramo nekaj storiti glede vaše apokalipsa. To je preprosto nujno, vendar ne veva kaj."
Svetlolasec je zavzdihnil in odvrnil: "Žal vaju moram razočarati, saj tudi jaz nimam nobene pametne ideje."
"Potem pa se še bomo kaj spomnili, ne?"
"Kaj pa, če Glawirju pokažemo, kako solidarni smo ljudje?" se je trenutek kasneje domislila Doris.
Feliks je razprl oči od navdušenja nad to idejo in odvrnil: "Da! Lahko organiziramo kakšno dobrodelno akcijo ali nekaj podobnega." Rjavolasec se je nato ozrl proti velikanu in ga vprašal: "Kaj pa vi mislite, Dwenir? Bomo lahko tako spametovali Glawirja?"
"Oh, ne le njega, temveč tudi vse ostale," ga je popravil svetlolasec. "Ampak sliši se odlično. Perfektno res."