Feliks in Doris sta se takoj, ko je Feliks ugotovil, kako zelo prav ima sošolka, lotila načrta, kako bi priredila dobrodelno akcijo. Na koncu sta se odločila, da bosta skušala pomagati cestnim živalim, saj vsak Celjan ve, kako zelo trpijo mačke v knežjem mestu, ki so prepuščeni skromni in nepravi hrani in vremenskim razmeram. Z idejo sta bila zelo zadovoljna, tako da sta potrebovala le še promocijo. Tudi tukaj ni bilo prisotnega veliko razmišljanja, kajti takoj sta se domislila, da bosta s plakati svoj namen razglasila po šoli.
Tako sta po dovoljenju razredničarke sta takoj pričela z delom, in sicer Doris se je lotila reklam, ki jih je Feliks nato obešal po šoli.
Kako je pa tebi šel test za matematiko?" je radovedno vprašal Feliks o pravkar vrnjenem testu.
Dorisin nasmešek je v istem trenutku, ko je to izrekel, izginil z obraza, njene žadaste oči pa so se obrnile proti tlem. "Ena sem dobila ...," je odvrnila z globokim žalostnim glasom. "Kako pa je tebi šlo?" je takoj zatem zamenjala temo.
Feliks sprva ni hotel odgovoriti, saj mu je notranji čut govoril, da ji ne sme poslabšati razpoloženja, ki bi ga uničil, če bi ji povedal, kako bolje je pisal test. A na koncu se je odločil, da bi izpadel zelo čuden, če bi bil le tiho, zato je s težavo spravil iz ust: "Štiri sem dobil."
"O," je vse, kar je izrekla Doris. Na njenem obrazu se je videlo, da želi biti hkrati vesela zanj, saj je imela rahel nasmešek, hkrati pa je bila ljubosumna, kar se je videlo na tem, da nasmešek ni bil pretirano velik. A na koncu se je le odločila za pravo stran in dodala: "Bravo, Feliks. To je fantastičen rezultat."
"Hvala," je skromno odvrnil rjavolasec. "In ne skrbi, saj to ni bila tvoja zadnja priložnost za pridobitev ocene. Poleg tega je bilo res tako težko, da je že skoraj pretežko."
"Ja!" je pritrdilno vzkliknila Doris. "Morda je mislila, da se je vrnila na fakulteto in tam uči."
"Vrnila? Je že kdaj tam učila ali kaj?" je bil začuden Feliks.
"Ne veš?" je bil prav tako nekoliko zmedena Doris. "Preden je prišla na našo gimnazijo, je učila na fakulteti za matematiko kar lep čas."
"Zanimivo," je skomignil Feliks. "In kar se tiče ocene — naj te res ne skrbi, zaupaj mi," je še prijazno dodal, nato pa odšel proti jedilnici, še prej pa zagrabil kup plakatov.
Tam je s pomočjo prijaznih kuharic prirepil še zadnje plakate in takrat je tudi opazil Saša, ki je stal na koncu jedilnice. Ta ga je resno opazoval, medtem pa je imel na obrazu nekakšen jezen izraz, kot bi ga nekaj jezilo. Feliks je vedel, kaj je bilo to — njegovo druženje z Doris in zanemarjanje odnosa z njim. Sprva je hotel iti do njega in mu razložiti situacijo, čeprav bi se seveda ponovno lagal, a kmalu je to idejo opustil. Prepričan je bil namreč, da je Saša že preveč jezen nanj, da bi se sploh trudil razumeti. Tako je skušal odvrniti pogled od njega in najprej lepil še zadnje Dorisine reklamne plakate.
Tako je bilo, dokler ni v roke prijel zadnji plakat. Nenadoma se mu je v glavi ponovno začelo vrteti, a hujše kot običajno. Ne, tokrat je bilo mnogo hujše in vse bolj za res se mu je zdelo, da mu bo glava počila. Nato je zaslišal tudi nekakšno šumenje, a tokrat ni slišal besed vrhovnih, temveč le neprijetne močne šume, ki so mu žal polnili glavo. Tisti trenutek se mu je zdelo, da vse okoli njega lebdi in da se predmeti neorganizirano premikajo po prostoru, tako da je naslednji moment že ležal na tleh, njegove oči pa so se zaprle.
A ne za dolgo, kajti nenaden blišč svetlobe ga je prebudil. Ko pa je počasi odprl oči, je opazil, da je nekje drugje, a sprva ni bil dovolj priseben, da bi to ugotovil. Okno, postelja, bela barva, rdeč plus, ljudje v belem ... Oh, napotili so ga v bolnico.
"Si buden?" ga je vprašal eden izmed zdravnikov v sobi in Feliks mu je prikimal. "Vrtelo se mi je," je še dodal.
"Oh, potem ne bi bil tukaj, fant," se je nasmehnila medicinska sestra. "Kuharice, ki so nas poklicale, so nam povedale, da si kar naenkrat padel na tla nezavesten in si pri tem še poškodoval glavo."
Feliks se je prijel po glavi in takoj opazil velik obliž, ki ga je imel sredi čela. Ko se ga je močneje prijel, je lahko ponovno občutil bolečino. "Našel sem."
"Rana ni tako velika, zato boš jutri verjetno že odšel," je komentiral glavni zdravnik. "Do takrat pa počivaj."