Včasih nekaj nočemo povedati, čeprav bi morali, in to zadržimo pri sebi preveč časa. Kdaj pa ravno obratno — nekaj nas tako prisili, da se takoj izpovemo. Isto je bilo pri Dwenirju. Svetlolasi velikan je kajti moral nujno povedati svojemu bratu, kaj vse dobrega so ljudje zmožni, preden bi brat začel svojo častihlepno vojno proti človeški civilizaciji.
Obljubo je tudi držal. En dan po tem, ko sta njegova človeška zaveznika končala zbiralno akcijo, se je napotil nazaj v svet vrhovnih in stopil do brata. Težave s tem, kje je, ni imel, saj je dobro vedel, kako zelo rad se Glawir zadržuje v svojem salonu in razmišja o kdo ve čem.
In res. Čim je odprl vrata, je zagledal brata. Ta je ležal v starem usnjenem in živo zelenem naslonjaču, noge pa je imel na stekleni čajni mizici. S svojimi temnimi očmi je lenobno gledal v prazno, tako da nisi mogel ugotoviti, kam pravzaprav gleda. Morda v premajhne hlače, ki so obešane na leseni omari? Ali pa proti starem zaprešenem portretu ošabnega Ulina, pokojnega bližnjega sodelavca njegovega in Dwenirjevega očeta? Kdo bi vedel ...
"Slišim te, Dwenir, veš," je brata z globokim in predvsem lenobnim glasom pozdravil glavni vrhovni in se končno obrnil proti svetlolascu. "Usedi se in mi povej, kaj hočeš."
Dwenir ga je ubogal in sedel nasproti njega, na prav tako star usnjen naslonjač. "Prišel sem zaradi tvoje namere po vojni, ki se mi zdi popolnoma nesmiselna."
"To si že povedal, Dwenir, zato, prosim, ne ponavljaj, kar si že rekel ...," je lenobno zavzdihnil Glawir. "Veš pa tudi, da me nisi prepričal."
"Takrat te nisem prepričal, ker nisem imel trdnih dokazov, zdaj pa jih imam," je samozavestno odvrnil Dwenir.
"No," je še kar z lenobnim glasom nadaljeval Glawir, "to morajo biti res trdni dokazi, če si zaradi njih zaničil svojo nalogo na Zemlji."
Dwenirja je v tem trenutku nekoliko zaskrbelo, saj je popolnoma pozabil, da z obiskom brata zaničuje svoje dolžnosti. A zdaj je bil že tukaj in ničesar ni mogel več popraviti glede tega, zato je nadaljeval: "Zagotavljam ti, da so to res trdni dokazi. Si jih ne bi ogledal?"
*
Glawir je bil jezen, skoraj besen, na kar je nakazovala rdečica, ki se mu je pojavila na licih. Glavni vrhovni kajti ni mogel več oporekati Dwenirju in zavedal se je, da bo moral ustaviti svoje načrte o vojni proti ljudem. Tako se je z rdečimi lici in besnim pogledom v očeh ozrl nazaj k bratu in s tresočim glasom dejal: "P-prav imaš in tvoji d-dokazi so res t-trdi, Dwenir."
"Ne zdiš se mi pretirano navdušen nad tem, Glawir," je bil skeptičen svetlolasi velikan, a obenem ni skrival, da se z bratom tudi malce poigrava, "celo razočaran zgledaš, se ti ne zdi?"
"J-jaz, j-jaz ...," je zopet jecljal glavni vrhovni, ki je izgubil vso svojo značilno samozavest in karizmatičnost. "Napada na ljudi ne bo. Apokalipse ne bo. To je vse," je precej hitro povedal, kot bi to čim prej hotel spraviti z ust. "Zdaj pa pojdi, ker imam veliko dela, em, in tvoja soba je že zdavnaj pripravljena."
Dwenir je prikimal in z nasmeškom, kakršnega imaš le, ko rešiš svet, odšel iz salona.