PisalnicaPrihajajoča apokalipsa, 31. del
1
Nekaterim se je lažje odločiti kot pa odločitev širiti med občinstvo, drugim pa ravno obratno. Med slednjimi je tudi Glawir. Glavni vrhovni mora namreč zaupati ostalim vrhovnim dogovor s Feliksom.
Tako v tem trenutku Glawir stoji pred vsemi svojimi sodelovalci, ki ga pričakojuče opazujejo izza okrogle mize. Najbolj navdušeno ga je med vsemi opazovala Feris, mlada vrhovna s črnim pažem in vpadljivo rdečkasto obleko. Glawir se je ozrl proti njej in se ji na rahlo nasmehnil, kot bi se ji hotel prikupiti.
Zatem je povedal vse, kar je moral. Najprej je z velikim nasmeškom na ustom govoril o Dwenirjevi napaki, ko je izdal vrhovne s tem, da jih je razkril Feliksu. Nato pa je povedal najbolj pomembno — dogovor med njima s Feliksom.
Glawir je takrat počakal, da njegovo občinstvo razmisli, o tem, kar je rekel, si izoblikuje mnenje in si jih izmenja z ostalimi, medtem pa jih opazoval. Za delom mize, kjer je sedela Feris, je slišal veliko odobravanje, kajti vsi vrhovni so tam pritrdilno pokimavali, ko so se ozrli proti Glawirju. Dobro, del vrhovnih je že pridobil na svojo stran. Tega pa ne moremo reči za levo stran, kjer je izstopal predvsem Hilien. Ta stari in precej strastni vrhovni je bil večinoma časa tiho, a zdaj se je popolnoma vživel v vso dogajanje in ga vneto komentiral z ostalimi zraven njega. Glawirju sicer ni nikoli nasprotoval, je pa večkrat menil, da je premil. Je bil tudi zdaj?
Tega glavni vrhovni ni mogel vedeti, zato je še pogledal Dwenirja, ki je sedel daleč stran od večine. Na Glawirjevo presenečenje je bil tiho, kot bi sprejel lastno usodo. To se je Glawirju zdelo čudno, zato ga je vprašal, kaj meni o njegovem dogovoru s Feliksom. "Stvar ni več pod mojim nadzorom, vse je na njem," je lenobno odgovoril. Dobro, Dwenir Glawirju ne bo delal več težav. Morda se bo celo oddaljil od fanta ... kdo bi vedel ...
"Jaz mislim — in nisem edini, da bi moral iti stopnjo dlje!" je tedaj vzkliknil Hilien. V njegovih sinjih oči se je počasi prižigal ogenj strasti in njegov obraz je bil pordečen. "Ne glede na fantova dejanja bi morali začeti vojno proti tem človeškim izrodkom!" Vrhovni se je še bolj vživel in nadaljeval: "Stoletja jih že varujemo, jim odpuščano njihove grozovite napake, zdaj ko te postajajo vedno grozljivejše, je treba ukrepati takoj in intenzivno!"
"Zdaj je dogovor že sprejet," se je oglasil Dwenir. "Vse je na njem ...," je ponovil svoj slavni stavek.
"Za čuda imaš pravzaprav prav, brat."
*
Feliksu se je naježila koža kot bi ga zeblo, čeprav ni bilo več zime. Nato so se mu pordečila lica. Zatem je zaslišal divje bitje njegovega srca. Bum. Bum. Bum. Oh, kdaj bo že nehal biti tako živčen? Kdaj se bo rešil te pošasti, ki ga neprestano duši in se imenuje odločitev?
Težava je bila v tem, da se je Feliks zadnje čase počutil kakor Hamlet, o katerem so se v prvem letniku učili, tako zelo je bil razdvojen. Na eni strani si je tako želel maščevanja, želel je ,*i*biti*i*. Kakorkoli že, na drugi strani je hotel *i*ne biti*i*, saj je dobro vedel, kako zelo hude bi bile posledice njegovih maščevalnih dejanj.
Če že ni vedel, kako naj se odloči, je pa vedel, kaj ga lahko umiri — nihče drug kot Doris. In res. Ko je nenadoma zagledal Doris, kako hodi iz trgovine na drugi strani ulice, je pozabil na vse svoje monologe. V središču pozornosti je bila le ona.
Vse na njej mu je bilo zanj čudovito, tudi nekaj najmanjšega ali nenavadnega. Všeč mu je bilo, ko je sonce posijalo na njene goste ognjene kodre in jim dalo še večji lesk. Ni se mogel nagledati njenih globokih sinjih oči, ki so ga popeljale na morje. Zaljubljen je bil v njen temen puli, ki je graciozno poudaril njen vitek trup. Občudoval je njen filmski nasmešek, ki so ga nadgradile njene prepolne ustnice, ki jih je želel ... hm ... pri tem se bomo ustavili ... Skratka, Feliksu je bila njegova sošolka vedno bolj všeč, zdaj pa sploh, v tem pomladnem soncu, ki jo je še polepšalo.
Ob vsem tem je Feliks vse bolj ugotavljal, da se nasprotja privlačijo, sploh takrat, ko si pred veliko odločitvijo.
Tako v tem trenutku Glawir stoji pred vsemi svojimi sodelovalci, ki ga pričakojuče opazujejo izza okrogle mize. Najbolj navdušeno ga je med vsemi opazovala Feris, mlada vrhovna s črnim pažem in vpadljivo rdečkasto obleko. Glawir se je ozrl proti njej in se ji na rahlo nasmehnil, kot bi se ji hotel prikupiti.
Zatem je povedal vse, kar je moral. Najprej je z velikim nasmeškom na ustom govoril o Dwenirjevi napaki, ko je izdal vrhovne s tem, da jih je razkril Feliksu. Nato pa je povedal najbolj pomembno — dogovor med njima s Feliksom.
Glawir je takrat počakal, da njegovo občinstvo razmisli, o tem, kar je rekel, si izoblikuje mnenje in si jih izmenja z ostalimi, medtem pa jih opazoval. Za delom mize, kjer je sedela Feris, je slišal veliko odobravanje, kajti vsi vrhovni so tam pritrdilno pokimavali, ko so se ozrli proti Glawirju. Dobro, del vrhovnih je že pridobil na svojo stran. Tega pa ne moremo reči za levo stran, kjer je izstopal predvsem Hilien. Ta stari in precej strastni vrhovni je bil večinoma časa tiho, a zdaj se je popolnoma vživel v vso dogajanje in ga vneto komentiral z ostalimi zraven njega. Glawirju sicer ni nikoli nasprotoval, je pa večkrat menil, da je premil. Je bil tudi zdaj?
Tega glavni vrhovni ni mogel vedeti, zato je še pogledal Dwenirja, ki je sedel daleč stran od večine. Na Glawirjevo presenečenje je bil tiho, kot bi sprejel lastno usodo. To se je Glawirju zdelo čudno, zato ga je vprašal, kaj meni o njegovem dogovoru s Feliksom. "Stvar ni več pod mojim nadzorom, vse je na njem," je lenobno odgovoril. Dobro, Dwenir Glawirju ne bo delal več težav. Morda se bo celo oddaljil od fanta ... kdo bi vedel ...
"Jaz mislim — in nisem edini, da bi moral iti stopnjo dlje!" je tedaj vzkliknil Hilien. V njegovih sinjih oči se je počasi prižigal ogenj strasti in njegov obraz je bil pordečen. "Ne glede na fantova dejanja bi morali začeti vojno proti tem človeškim izrodkom!" Vrhovni se je še bolj vživel in nadaljeval: "Stoletja jih že varujemo, jim odpuščano njihove grozovite napake, zdaj ko te postajajo vedno grozljivejše, je treba ukrepati takoj in intenzivno!"
"Zdaj je dogovor že sprejet," se je oglasil Dwenir. "Vse je na njem ...," je ponovil svoj slavni stavek.
"Za čuda imaš pravzaprav prav, brat."
*
Feliksu se je naježila koža kot bi ga zeblo, čeprav ni bilo več zime. Nato so se mu pordečila lica. Zatem je zaslišal divje bitje njegovega srca. Bum. Bum. Bum. Oh, kdaj bo že nehal biti tako živčen? Kdaj se bo rešil te pošasti, ki ga neprestano duši in se imenuje odločitev?
Težava je bila v tem, da se je Feliks zadnje čase počutil kakor Hamlet, o katerem so se v prvem letniku učili, tako zelo je bil razdvojen. Na eni strani si je tako želel maščevanja, želel je ,*i*biti*i*. Kakorkoli že, na drugi strani je hotel *i*ne biti*i*, saj je dobro vedel, kako zelo hude bi bile posledice njegovih maščevalnih dejanj.
Če že ni vedel, kako naj se odloči, je pa vedel, kaj ga lahko umiri — nihče drug kot Doris. In res. Ko je nenadoma zagledal Doris, kako hodi iz trgovine na drugi strani ulice, je pozabil na vse svoje monologe. V središču pozornosti je bila le ona.
Vse na njej mu je bilo zanj čudovito, tudi nekaj najmanjšega ali nenavadnega. Všeč mu je bilo, ko je sonce posijalo na njene goste ognjene kodre in jim dalo še večji lesk. Ni se mogel nagledati njenih globokih sinjih oči, ki so ga popeljale na morje. Zaljubljen je bil v njen temen puli, ki je graciozno poudaril njen vitek trup. Občudoval je njen filmski nasmešek, ki so ga nadgradile njene prepolne ustnice, ki jih je želel ... hm ... pri tem se bomo ustavili ... Skratka, Feliksu je bila njegova sošolka vedno bolj všeč, zdaj pa sploh, v tem pomladnem soncu, ki jo je še polepšalo.
Ob vsem tem je Feliks vse bolj ugotavljal, da se nasprotja privlačijo, sploh takrat, ko si pred veliko odločitvijo.
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
