Prihajajoča apokalipsa, zadnji del
3
Smrt je spletkarska. Nikoli ne izveš, koliko dni boš še prečrtal na koledarju, preden te bo poiskala. Nikdar ne izveš, kako te bo vzela in popeljala v svoje kraljestvo. Zares nikoli ne veš, ali se bo dolgo poigravala s tabo ali pa te bo preprosto zagrabila in odšla. In tega se je Feliks zavedal.
Gimnazijec je vedel, da se smrti ne boji, tudi če je tako zelo spletkarska. Spomnil se je namreč na Dwenirja in kako zelo se je žrtvoval zanj ter kako sramotno je bil ubit. Še kar je imel v spominu njegov iskreni nasmešek in njegove prijazne besede. Navsezadnje pa se je spominjal tudi krogle iz puške, ki je s smrtonosno hitrostjo prišla v njegovo telo. Umrl bo torej za Dwenirja in umreti za takšno prekrasno osebo, ki je svoje življenje končalo mnogo prezgodaj, je vredno.
Pa ne le zase, Feliks se ni bal niti za druge, ki bodo umrli. Tega mnenja ni spremenil niti, ko je pomislil na mrtvo Doris. Njene žadaste oči, zaprte za vedno, ga niso prepričale v nasprotno. Ali na njegova starša, spremenjena v pepel. Tudi zlovešče črke, s katerimi bi bili zapisani njuni imeni na grobu, Feliksu niso spremenile mnenja. Za Dwenirja se splača vse, ni res?
Feliks je tudi vedel, da bo kmalu odšel k mrtvim. Apokalipsa je namreč namenjena vsej človeški civilizaciji, kar pomeni, da se ji nihče ne bo mogel izogniti. Najmanj pa on, saj ga je Glawir sovražil tako močno kot Feliks njega. Kajti ko Glawir udari, se pekel šele začne.
*
V razred je stopila Feliksova profesorica za slovenščino. Danes je bila oblečena v svojo najljubšo rožnato krilo in v elegantno bledo modro bluzo. Lase je imela spete v enostavno figo, pri čemer ji je nekaj pramenov kar naprej ugajalo na njene gromozanska očala. V rokah je kot običajno držala svoje svetlo modro berilo, barvno usklajeno z njeno bluzo, in redovalnico.
"Dobro jutro, dijaki," je pozdravila prisotno s svojim neverjetno visokim dekliškim glasom in zaklenila učilnico, kakor je imela v navadi.
Dijaki so vstali s stolov in soglasno pozdravili: "Dobro jutro, profesorica."
"Dobro, dobro," je mahala z roko profesorica in sedla za svoj udobni stol ter vzela kredo iz svoje puščice. "Sedite," je še naročila svojim dijakom, ti pa so jo rade volje ubogali.
"Ti, Feliks!" je nenadoma Feliks zaslišal sošolca Nejca, ki je sedel za njim. "A smo mogli do danes napisati obnovo Don Kihota?"
Feliks je potegnil iz zvezka list z načečkano obnovo. "Ja, Nejc," mu je odgovoril in Nejc je izrekel nekaj kletvic.
"Ali slučajno slišim kakšne sočne besedeiz zadnjih vrst?" je v svoji zborni slovenščini vprašala profesorica in svoje temne oči usmerila v zadnje klopi. "Nejc, si morda to ti izrekel?"
"Se opravičujem, prfoksa, nisem ..."
"*i*Prfoksa*i*? Si res to izgovoril?" se je namrščila profesorica in povesila usta. "Se nismo v prvem letniku pri obravnavi zvrsti slovenskega jezika pogovarjali tudi o okoliščinah uporabe posamezne zvrsti?" Nejc je ponovno hotel natveziti izgovor, a ga je profesorica ponovno prekinila: "Pogovor med profesorico in dijakom je družbeno neenakovreden, zato ne uporabljaš slenga. Se spomniš?"
Nejc ni imel časa odgovoriti, saj je tisti trenutek padla na tla luč, ki je razsvetljevala učilnico. Dekleta v prvi vrsti, pred katerimi je ležala razbita luč, so zakričala, ker so imela gromozansko srečo, da luč ni obšla njih in njihove klopi.
Profesorica je stopila bližje k njim in jih povprašala: "Ste v redu, dekleta?" In ti so ji prestrašeno prikimale.
Slovenistka je nato pogledala proti stropu in se spraševala, zakaj se je to zgodilo. Luč je bila kajti nova, še prejšnji teden so jo namestili zraven plakata o samoglasnikih in soglasnikih. Hišnik pa je bil natančen kot švicarska ura, tako da je bila zagotovo pritrjena dobro. Ko je o tem premišljevala, ji je njena ogromna očala zdrobil velikanski del stropa, ki jo je nato še podrl na tla. Od nje je ostala le noga, ki je negibno gledala ven iz kosov ruševin. Nekaj fantov je pristopilo k njej, a glej ga zlomka, na njih je padla težka tabla skupaj s kredami in flomastri.
Dekleta so tedaj zakričala od strahu in prestrašeno pogledovala navzgor. "Zakaj nas je zaklenila?!" so vzklikale.
Nekateri fantje so jim prišli zraven in skupaj z njimi panično gledali navzgor. Drugi pa so se začeli vneto pogovarjati in sem in tja s prstom pokazali na strop. Preostali pa so skušali, čeprav precej neuspešno, odmakniti tablo in strop s poškodovanih.
Feliks je bil izjema. Edino on je kajti vedel, kaj to pomeni. Apokalipsa je prišla do njih. Tako se je odločil, da bo le čakal. Z rokami si je pokril glavo in skozi zarošena očala strmel v svoj zvezek in pomečkano berilo.
Takrat je trojica fantov stekla do vrat in jih skušala odpreti na silo. Neuspešno. Vrata se niso niti malo poškodovala.
"Skočimo skozi okno, če že ne moremo čez vrata!" je predlagal Gabrijel in že odprl največje okno.
"Si zmešan?!" je zakričala Tanja in s svojimi velikanskimi temnimi očmi pogledala sošolca. "V najvišjem nadstropju smo, ne moremo skočiti!"
"Ali sploh imamo izbiro, ti trapa?! Bi raje umrla?!"je nazaj zakričala Doris in tedaj je Feliks pogledal z mize.
Doris se je obrnila in njuna pogleda sta se srečala. A ne za dolgo. Čim sta se njune oči srečale, jih je oblil smrtonosni strah, nato pa so se zaprle. Za vedno.
*
Vse, kar je zgradil človek, je bilo podrto. Stavbe, ki so bile nekoč ponos človeštva, so postale mesto duhov, le brez duhov. Pod njimi so se namreč dotikala človeška trupla. Nekatera so se že žgala in so pod vplivom žgočega Sonca postala pepel. Druga pa so mravlje vlekle v svoja prehrambena skladišča.
Glawir je izbrisal človeštvo z Zemlje kot radirka, ki pobriše načečkano besedo. Ali pa kot gobica za pomivanje posode, ki očisti vse madeže na posodi.
Poglej ga. Poglej, kako se sladko smehlja ob kozarcu prestižnega rdečega vina. Poglej, kako si ponosno ogleduje podrtijo, nastalo ob njegovi zmagi, ki je za vse druge poraz.
*i*Ta del je, kot ste lahko prebrali v naslovi, zadnji v tej zgodbi. Rada bi se vam zahvalila za branje in prekrasne komentarje, ki ste jih nekateri napisali. Res vam hvala in se vidimo v naslednji zgodbi 🥰.*i*
Gimnazijec je vedel, da se smrti ne boji, tudi če je tako zelo spletkarska. Spomnil se je namreč na Dwenirja in kako zelo se je žrtvoval zanj ter kako sramotno je bil ubit. Še kar je imel v spominu njegov iskreni nasmešek in njegove prijazne besede. Navsezadnje pa se je spominjal tudi krogle iz puške, ki je s smrtonosno hitrostjo prišla v njegovo telo. Umrl bo torej za Dwenirja in umreti za takšno prekrasno osebo, ki je svoje življenje končalo mnogo prezgodaj, je vredno.
Pa ne le zase, Feliks se ni bal niti za druge, ki bodo umrli. Tega mnenja ni spremenil niti, ko je pomislil na mrtvo Doris. Njene žadaste oči, zaprte za vedno, ga niso prepričale v nasprotno. Ali na njegova starša, spremenjena v pepel. Tudi zlovešče črke, s katerimi bi bili zapisani njuni imeni na grobu, Feliksu niso spremenile mnenja. Za Dwenirja se splača vse, ni res?
Feliks je tudi vedel, da bo kmalu odšel k mrtvim. Apokalipsa je namreč namenjena vsej človeški civilizaciji, kar pomeni, da se ji nihče ne bo mogel izogniti. Najmanj pa on, saj ga je Glawir sovražil tako močno kot Feliks njega. Kajti ko Glawir udari, se pekel šele začne.
*
V razred je stopila Feliksova profesorica za slovenščino. Danes je bila oblečena v svojo najljubšo rožnato krilo in v elegantno bledo modro bluzo. Lase je imela spete v enostavno figo, pri čemer ji je nekaj pramenov kar naprej ugajalo na njene gromozanska očala. V rokah je kot običajno držala svoje svetlo modro berilo, barvno usklajeno z njeno bluzo, in redovalnico.
"Dobro jutro, dijaki," je pozdravila prisotno s svojim neverjetno visokim dekliškim glasom in zaklenila učilnico, kakor je imela v navadi.
Dijaki so vstali s stolov in soglasno pozdravili: "Dobro jutro, profesorica."
"Dobro, dobro," je mahala z roko profesorica in sedla za svoj udobni stol ter vzela kredo iz svoje puščice. "Sedite," je še naročila svojim dijakom, ti pa so jo rade volje ubogali.
"Ti, Feliks!" je nenadoma Feliks zaslišal sošolca Nejca, ki je sedel za njim. "A smo mogli do danes napisati obnovo Don Kihota?"
Feliks je potegnil iz zvezka list z načečkano obnovo. "Ja, Nejc," mu je odgovoril in Nejc je izrekel nekaj kletvic.
"Ali slučajno slišim kakšne sočne besedeiz zadnjih vrst?" je v svoji zborni slovenščini vprašala profesorica in svoje temne oči usmerila v zadnje klopi. "Nejc, si morda to ti izrekel?"
"Se opravičujem, prfoksa, nisem ..."
"*i*Prfoksa*i*? Si res to izgovoril?" se je namrščila profesorica in povesila usta. "Se nismo v prvem letniku pri obravnavi zvrsti slovenskega jezika pogovarjali tudi o okoliščinah uporabe posamezne zvrsti?" Nejc je ponovno hotel natveziti izgovor, a ga je profesorica ponovno prekinila: "Pogovor med profesorico in dijakom je družbeno neenakovreden, zato ne uporabljaš slenga. Se spomniš?"
Nejc ni imel časa odgovoriti, saj je tisti trenutek padla na tla luč, ki je razsvetljevala učilnico. Dekleta v prvi vrsti, pred katerimi je ležala razbita luč, so zakričala, ker so imela gromozansko srečo, da luč ni obšla njih in njihove klopi.
Profesorica je stopila bližje k njim in jih povprašala: "Ste v redu, dekleta?" In ti so ji prestrašeno prikimale.
Slovenistka je nato pogledala proti stropu in se spraševala, zakaj se je to zgodilo. Luč je bila kajti nova, še prejšnji teden so jo namestili zraven plakata o samoglasnikih in soglasnikih. Hišnik pa je bil natančen kot švicarska ura, tako da je bila zagotovo pritrjena dobro. Ko je o tem premišljevala, ji je njena ogromna očala zdrobil velikanski del stropa, ki jo je nato še podrl na tla. Od nje je ostala le noga, ki je negibno gledala ven iz kosov ruševin. Nekaj fantov je pristopilo k njej, a glej ga zlomka, na njih je padla težka tabla skupaj s kredami in flomastri.
Dekleta so tedaj zakričala od strahu in prestrašeno pogledovala navzgor. "Zakaj nas je zaklenila?!" so vzklikale.
Nekateri fantje so jim prišli zraven in skupaj z njimi panično gledali navzgor. Drugi pa so se začeli vneto pogovarjati in sem in tja s prstom pokazali na strop. Preostali pa so skušali, čeprav precej neuspešno, odmakniti tablo in strop s poškodovanih.
Feliks je bil izjema. Edino on je kajti vedel, kaj to pomeni. Apokalipsa je prišla do njih. Tako se je odločil, da bo le čakal. Z rokami si je pokril glavo in skozi zarošena očala strmel v svoj zvezek in pomečkano berilo.
Takrat je trojica fantov stekla do vrat in jih skušala odpreti na silo. Neuspešno. Vrata se niso niti malo poškodovala.
"Skočimo skozi okno, če že ne moremo čez vrata!" je predlagal Gabrijel in že odprl največje okno.
"Si zmešan?!" je zakričala Tanja in s svojimi velikanskimi temnimi očmi pogledala sošolca. "V najvišjem nadstropju smo, ne moremo skočiti!"
"Ali sploh imamo izbiro, ti trapa?! Bi raje umrla?!"je nazaj zakričala Doris in tedaj je Feliks pogledal z mize.
Doris se je obrnila in njuna pogleda sta se srečala. A ne za dolgo. Čim sta se njune oči srečale, jih je oblil smrtonosni strah, nato pa so se zaprle. Za vedno.
*
Vse, kar je zgradil človek, je bilo podrto. Stavbe, ki so bile nekoč ponos človeštva, so postale mesto duhov, le brez duhov. Pod njimi so se namreč dotikala človeška trupla. Nekatera so se že žgala in so pod vplivom žgočega Sonca postala pepel. Druga pa so mravlje vlekle v svoja prehrambena skladišča.
Glawir je izbrisal človeštvo z Zemlje kot radirka, ki pobriše načečkano besedo. Ali pa kot gobica za pomivanje posode, ki očisti vse madeže na posodi.
Poglej ga. Poglej, kako se sladko smehlja ob kozarcu prestižnega rdečega vina. Poglej, kako si ponosno ogleduje podrtijo, nastalo ob njegovi zmagi, ki je za vse druge poraz.
*i*Ta del je, kot ste lahko prebrali v naslovi, zadnji v tej zgodbi. Rada bi se vam zahvalila za branje in prekrasne komentarje, ki ste jih nekateri napisali. Res vam hvala in se vidimo v naslednji zgodbi 🥰.*i*
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Oooo res škoda res super si pisala komaj čakam novo zgodbo
0
Moj odgovor:
#prijavljenapunca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Pust(vem, da je se dalec)
hello!
pac vem da je pust se dalec ampak js res ne vm, kaj naj. moja sosolka je kupla zetko oktobra kostum za pust(hudica) da bi ble to ane, ampak problem pa je da js takrt nism nc razmisljala in sm rekla da je ok in zj pac ne bi bla hudic kr se mi ne zdi prou(pac sm verna... in ni sam to, ampak res neki cutm kukr da ni prou da sm hudic..., ce veste, kaj hocm povedat) zj sploh ne morm nc vec narest sploh ji pa ne morm razlozit...
ne vem mogla sm nekam napisat, ce mi boste plis pomagal! bom pa hvalezna usakega odgovora:blush:
p.s. prjauljena sm, sam se nocm izdt
se enkrat hvala kr si pogledu/pogledala in hvala ce odgovoris
pac vem da je pust se dalec ampak js res ne vm, kaj naj. moja sosolka je kupla zetko oktobra kostum za pust(hudica) da bi ble to ane, ampak problem pa je da js takrt nism nc razmisljala in sm rekla da je ok in zj pac ne bi bla hudic kr se mi ne zdi prou(pac sm verna... in ni sam to, ampak res neki cutm kukr da ni prou da sm hudic..., ce veste, kaj hocm povedat) zj sploh ne morm nc vec narest sploh ji pa ne morm razlozit...
ne vem mogla sm nekam napisat, ce mi boste plis pomagal! bom pa hvalezna usakega odgovora:blush:
p.s. prjauljena sm, sam se nocm izdt
se enkrat hvala kr si pogledu/pogledala in hvala ce odgovoris
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
ooooooooo!cute:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::hea
Hahahahahahahahahahahahahahahhaahh






Pisalnica