#Piše se... 30. SEPTEMBER 2025


Zbudila sem se pet minut pred budilko.

Kar se mi ni zgodilo že približno sto let.

Prva stvar, ki sem jo naredila?

Pogledala telefon.

Nobenega novega sporočila.

In zakaj sem bila zaradi tega malo razočarana?

Ne vem.

No...

V bistvu sem vedela.

Hitro sem se uredila, oblekla najljubšo jopico in si naredila čop.

Potem sem šla v kuhinjo.

»Dobro jutro,« je rekla mami.

»Jutro.«

»Zakaj se smejiš telefonu?«

Skoraj sem ga spustila iz rok.

»Ne smejim se.«

»Se.«

»Ne.«

Mami se je samo nasmehnila.

Starši očitno opazijo vse.

VSE.

---

V šolo sem prišla malo prej kot običajno.

Ana me je že čakala pred vhodom.

»Dobro jutro, zaljubljenka.«

»Ne kliči me tako.«

»Zakaj? Saj je res.«

»Ni.«

»Je.«

»Ni.«

»Je.«

»Ana.«

»Nia.«

Zavila sem z očmi.

Potem pa je Ana nenadoma nehala govoriti.

Kar je bilo zelo sumljivo.

»Kaj je?«

Namesto odgovora je samo pokazala za moj hrbet.

Obrnila sem se.

Lukas.

Moje srce je avtomatsko preskočilo en utrip.

Hodil je proti vhodu skupaj z Valom.

In v trenutku, ko me je zagledal ...

Je pogled ostal na meni.

Kar tako.

Nekaj sekund.

Potem se je rahlo nasmehnil.

In šel naprej.

Jaz pa sem nekaj sekund samo stala tam.

Ana me je pogledala.

»O moj bog.«

»Kaj?«

»Spet.«

»Kaj spet?«

»Spet te je gledal.«

»Ana, nehaj.«

»Dobesedno ni pogledal nikogar drugega.«

Nisem odgovorila.

Ker sem bila preveč zaposlena s tem, da sem poskušala umiriti svoje srce.

---

Prvi dve uri sta minili hitro.

Slovenščina.

Matematika.

Nič posebnega.

Ampak potem je prišla naravoslovje.

In iskreno?

Mislim, da tisto uro nisem poslušala niti polovice razlage.

Sedela sva v isti vrsti, vsak na svoji strani učilnice.

Jaz ob oknu.

On na drugi strani.

Učiteljica je razlagala nekaj o energiji in toploti.

Vsaj mislim.

Ker sem bila preveč zaposlena z nečim drugim.

Nekaj minut po začetku ure sem pogledala proti njemu.

Ravno takrat ga je Val dregnil v ramo.

Nekaj mu je zašepetal.

Potem pa pokazal proti meni.

Moje srce je takoj začelo razbijati.

Lukas je obrnil glavo.

Pogledal me je.

Direkt.

In ko je videl, da ga gledam nazaj, je privzdignil obrvi.

Potem pa se nasmehnil.

Ne tisti navaden nasmeh.

Tisti.

Tisti nasmeh.

Jaz pa sem se tako hitro obrnila nazaj proti tabli, da sem skoraj dobila vrtoglavico.

O moj bog.

O MOJ BOG.

---

Poskušala sem poslušati učiteljico.

Res sem.

Ampak ni šlo.

Vsakič ko sem pogledala proti njegovi strani učilnice, sem ga ujela, kako gleda mene.

Enkrat.

Dvakrat.

Petkrat.

Desetkrat.

Na neki točki sem nehala šteti.

Najhuje pa je bilo, da se ni niti trudil skrivati.

Ko sem se obrnila?

Je gledal mene.

Ko sem pogledala tablo?

Sem čutila njegov pogled.

Ko sem pisala zapiske?

Sem vedela, da me še vedno opazuje.

In zaradi tega sem bila tako živčna, da sem isto besedo napisala trikrat narobe.

---

Potem se je zgodilo še nekaj.

Učiteljica je nekaj razlagala pred tablo.

Jaz pa sem ravno pogledala proti njemu.

Lukas je že gledal mene.

Ko je opazil, da sem ga ujela, je spet privzdignil obrvi.

Kot da me draži.

Kot da to dela namenoma.

Potem pa se je nasmehnil.

Jaz pa sem morala ugrizniti v ustnico, da se nisem začela smejati sredi ure.

---

Val je očitno opazil vse skupaj.

Ker se je ves čas režal.

Enkrat je celo nekaj rekel Lukasu.

Lukas ga je porinil z ramo.

Val pa je pogledal mene in se začel še bolj smejati.

Super.

Zdaj je še njegov najboljši prijatelj vedel.

---

Ko smo morali nekaj zapisati v zvezke, sem za trenutek dvignila pogled.

In ga spet ujela.

Tokrat mi je celo pomahal z dvema prstoma.

Čisto na hitro.

Tako da učiteljica ni opazila.

Jaz pa sem skoraj umrla.

---

Ko je zazvonilo za konec ure, sem bila prepričana, da bom eksplodirala.

Ne zaradi naravoslovja.

Zaradi njega.

Ker me še nikoli nihče ni gledal toliko časa.

In še manj nekdo, ki mi je bil všeč.

---

Med glavnim odmorom sem stala pri omaricah z Doro.

»Torej?«

»Kaj torej?«

»Naravoslovje.«

»Kaj naravoslovje?«

»Ne delaj se neumne.«

»Res ne vem.«

»Nia.«

»Kaj?«

»Lukas te je gledal celo uro.«

Skoraj sem umrla.

»Kako veš?«

»Ker sem sedela za njim.«

O ne.

»In?«

»In nič.«

»Dora.«

»Dobesedno te je gledal celo uro.«

»Ne celo uro.«

»Dobesedno celo uro.«

Moje srce:

STOP.

---

Naslednjo uro sem si rekla, da bom ignorirala vse skupaj.

Da bom normalna.

Da bom poslušala pouk.

Da ne bom gledala proti njemu.

To je trajalo približno tri minute.

Potem sem pogledala.

In ga spet ujela.

Gledal me je.

Spet.

Kot da je to najbolj normalna stvar na svetu.

---

Pri zgodovini.

Gledal me je.

Pri angleščini.

Gledal me je.

Med odmorom.

Gledal me je.

Ko smo čakali pred učilnico.

Gledal me je.

Ko sem govorila z Ano.

Gledal me je.

Ko sem govorila z Doro.

Gledal me je.

Ko sem iskala knjigo v torbi.

Gledal me je.

Dobesedno ves dan.

---

Po kosilu smo imeli še šport.

In čeprav nisva bila v isti skupini, sem ga večkrat ujela na drugi strani telovadnice.

Vedno isti pogled.

Vedno v mojo smer.

Ko sem zadela koš.

Ko sem tekla.

Ko sem sedela na klopi.

Vedno.

Kot da preverja, kje sem.

Kot da ga zanima samo to.

In iskreno?

To me je delalo neverjetno srečno.

---

Po zadnji uri sem pospravljala stvari v torbo.

Ko sem dvignila pogled, je stal pri vratih učilnice.

Z Valom.

In gledal v mojo smer.

Spet.

Ana je to opazila pred mano.

Seveda.

»Ne obračaj se.«

»Zakaj?«

»Ker te spet gleda.«

Moje srce je skoraj eksplodiralo.

»Ana.«

»Resno.«

Počasi sem pogledala proti vratom.

In ja.

Gledal me je.

Takoj ko sva se ujela s pogledom, se je nasmehnil.

Potem pa odšel.

---

Ko sem prišla domov, sem vrgla torbo na tla in padla na posteljo.

In ves čas sem razmišljala samo o eni stvari.

Ne o testih.

Ne o domači nalogi.

Ne o šoli.

O njem.

O tem, kako ga je Val pri naravoslovju dregnil in pokazal proti meni.

O tem, kako me je potem pogledal.

O tem, kako je privzdignil obrvi in se nasmehnil.

O tem, kolikokrat sem ga danes ujela, kako me gleda.

O tem, kako je bilo nemogoče, da bi bilo vse skupaj naključje.

O tem, kako sem vsakič, ko sem ga ujela, dobila metuljčke v trebuhu.

In prvič po zelo dolgem času sem si dovolila pomisliti nekaj, česar prej nisem upala.

Mogoče.

Samo mogoče.

Nisem bila edina, ki je ves čas razmišljala o njem.