Stečem v svojo sobo, mislim, da vem, kako nadaljevati tole zakomplicirano reč. Mame ni doma, tipično, zadnje čase hodi samo še po trgovinah s parfumi. Nič čudnega, domov pride tako naparfumirana, da potem cela hiša smrdi. Očeta pa raje ne bom opozorila nase, zasliševal me bo, zakaj sem tako pozna. Vrata moje sobe so vedno zaprta. Ne želim tvegati, da bi kdo brskal po njej. Morda se sprašujete, zakaj si je preprosto ne zaklenim, a naj bom iskrena: za mojo družino je dovolj, da so vrata zaprta in nič drugega. Ko že želim odpreti vrata zaslišim:

>>Ni varno... vsak trenutek lahko kdo vstopi...<<
>>Ne skrbi. Dobro smo se prepričali, da nikogar ni v hiši.<<

Nikogar ni v hiši? Kaj pa oče? Stečem v dnevno sobo. Nikjer ni nikogar. Kako čudno. Pregledam še spalnico, pisarno, kuhinjo in fitnes. Očeta nisem našla. Verjetno je šel v trgovino. Ampak ne, danes je nedelja, trgovine so zaprte!
___________________________________________________

Ko spet pridem do moje sobe, še vedno slišim tih šepet:

>>Kdaj končamo? Tole mi ni všeč. Vrniti se moramo na Exadorn...<<
>>Nehaj že! Šli bomo, ko bomo končali. To pa lahko traja še ure...<<

To je pa že preveč zanimivo. Ne morem se upreti. Tako hitro in močno odprem vrata, da moji rjavi kodri kar skočijo v zrak.
_________________________________________________

Rada bi zakričala, a ne morem. Usta mi ne dovolijo. Samo stojim in strmim v dva navadna fanta in dve punci. Poleg njih je tisti oranžni vrtinec, ki sem ga že videla. Prvo kar uspem reči je:
>>Kaj za-<<
Skozi okno zagledam črno plovilo, ki izgleda kot leteči krožnik. V mojo sobo vstopi še eno... o groza. Kaj je to? Neko čudno bledo bitje z ogromno glavo in očmi. Nato fant s črnimi lasmi končno spregovori:
>>No... Kje naj začnem.<<
________________________________

Ugh, sovražim naslov moje zgodbe :sob: tole je mal krajši del, ampak zdj ko bom mal več aktivna pride mal več daljših delov<33 aja, pa tale zgodba pa druščina... to bo še zanimivo...:smirk: