TW (opozorila): cigarete in kajenje, kletvica, omenjen bullying

*b*berete na lastno odgovornost*b*

♡︎♡︎♡︎


Želim si, da bi nehali. Že od dneva ko sem prvič prestopila vrata te jebene šole. Sovražim svoj razred. In moj razred sovraži mene. Vedno se je našel nekdo, ki se je spravil name. Vseeno je bilo kako. Vse se je čutilo enako. Zanima me, če bo tako tudi ko se vrnem. Če, se.

Vsepovsod sem vedno sedela sama. Med poukom. Pri kosilu. Odmorih.
In nato naenkrat več nisem. Bilo je čudno. En teden sem se skoraj vsak dan nasmehnila. To je bilo… nekaj novega. In seveda za vsakim tednom pride vikend. In včasih počitnice. In bilo bi bolje, če ne bi. Ampak so.


2. Poglavje

Na božični večer sem se skregala z mamo. Želim si, da se nebi. Jaz… ne vem. Nikoli ni bilo prijetno. Ampak takrat? Takrat res ne bi smela. Oliju sem pokvarila njegov najljubši del leta. Takrat… takrat sem si zaslužila. Zaslužila sem si vsako besedo, ki jo je izrekla. In vsak udarec. Tistega večera se več nisem prikazala v kuhinji. Čeprav sem nekje vmes postala lačna. Tako ali tako ne bi ničesar dobila. Vse sta pojedla sama.

Božič sem dočakala sama. V svoji sobi. Na tleh. Ob svoji peti cigareti tistega večera. Ter ob zvokih smeha ter neke stare božične komedije, ki sta jo onadva gledala v dnevni. Okoli mene so bila nastala oblačila. Ne spomnim se več, zakaj so bila tam. Verjetno samo nisem imela energije, da bi jih pospravila. Kar je čudno. To, kako je moja soba naenkrat postala nastlana s vsem mogočim. Po tleh so ležala oblačila. Šolske potrebščine. CDji. Kar je čudno. Kot mala, sem vedno imela rada red. Pospravljanje je nekako bilo moj hobi. Moja soba je vedno bila edina pospravljanja. Očitno sem postala enaka, kot preostanek moje družine. Nemarna in lena. Ne bom si domišljala da sem izjema. Nisem.

Ne vem kdaj me je zmanjkalo. Ali kako. Vem samo, da sem se za božič zbudila na tleh svoje sobe sredi vsega nereda. Ob zvokih Olijevega smeha, ki je prihajal iz dnevne sobe. Verjetno je odpiral darila.

Tako sem ležala še kake pol ure. Do takrat, ko je mama brez vsakega opozorila vdrla v sobo in me vprašala, če nimam nobenega pomembnejšega dela, kot ležati na tleh. Na božič. Rekla sem, da ne. Zato se je začela pritoževati nad današnjo mladino in njeno lenobo. Seveda se je morala. Vedno se. Po tem je odšla. In mislim da namenoma, pustila vrata odprta. Seveda jih je. Ve, da sovražim odprta vrata v mojo sobo. Zato sem vstala. Čeprav sem vedela da je to tisto, kar je želela doseči. In jih zaprla. Se usedla nazaj na tla. In vzela iz paketa zadnjo cigareto.

𖠌𖠌𖠌

Sobo sem zapustila šele popoldne. Ni se mi mudilo. Tako ali tako sem vedela kaj bom našla pod jelko. Vsako leto je enako. Paket mojih najljubših čigumijev in 20€ od mame. In včasih še kaj od Olija. Tudi letos. Takrat me vedno prisili da zaprem oči, on pa potem odvije in mi da v roke. Potem jaz ponavadi 5 minut ugibam, čeprav vem pravilen odgovor že sprva. Tako pač je. In tako sva tudi letos naredila.

Vedno mi je podaril nekaj malega in lepega. Tudi letos. Verižico. Tako, kot je vedel da jih imam rada. In vedno sem ga potem vprašala, kje je to dobil. In on se je potem samo nasmehnil, jaz pa sem se sklonila in ga objela. Vsakič. In mama naju je med tem vedno gledala z nameščenim obrazom. Tako je pač bilo. Že nekaj let.

Včasih sem imela rada božič. Zelo. Pri osmih sem sama naredila adventni koledar. In vedno sem pomagala pri peki medenjakov. In okraševanju smrekice. In nasploh pri čisto vsem, pri čemer sem lahko. In potem je ati na božični večer vedno igral na kitaro, jaz pa sem mu sedela v naročju. Potem sva vedno skupaj pela božične pesmi, on pa je zraven igral na kitaro. Pogrešam te čase. Ne pogosto. Takrat, ko se spomnim. Ko se še spomnim. Vedno redkeje je. Kar je ig da dobro. Lažje je, če se ne. Manj ga pogrešam.

Sploh se nisem zavedela. Da me je odneslo. Ne dokler me ni Oli vprašal, če je vse okej. In me objel. Močno. Vedno je objemal močno. Vsaj mene. Vedno. In to sem vedno imela rada. Zanimivo je kako ima kljub svoji višini toliko moči. In jaz sem mu odgovorila da je, ampak sem včeraj šla prepozno spat in sem utrujena. Tako kot ponavadi.

𖠌𖠌𖠌

Preostanek dneva sva v moji sobi gledala Mojega malega ponija, medtem ko je mami “bila v trgovini.” Saj ne, da so na božič trgovine zaprte in da je prej dobila “zelo pomemben službeni klic.” Na neki točki je Oliver zaspal. In jaz tudi. Ko sem se zbudila ga več ni bilo. Računalnik je bil zaprt.