Hej! Pišem še eno zgodbo. Ni važno. Važn je, da uživate bralci in js. Uživejte!


1.
Nives


Čepela sem v senci. Bila je noč. Ulične luči so razsvetljevale samotno ulico ob gozdičku. Umaknila sem se v senco, da me nihče ne bi opazil. Nihče me ni smel opaziti. Čakala sem na točno določenega človeka, ki bo prišel ob točno določenemu času. Bila sem pripravljena. Oprezno sem čakala nanj. To je bila moja priložnost. Moja edina priložnost. Bila sem živčna. To je jasno. Zaslišala sem šum. Trznila sem. Umaknila sem se še globje v senco. Pripravila sem se na skok. Takrat je prišel. Človek je mirno hodil po pločniku. Odrinila sem se in priletela naravnost vanj. Pribila sem ga na ograjo ob gozdičku. Otrpnil je in ni se upiral. Bila sem presenečena. Ubiti sem morala pomembnega človeka, ta pa se ni upiral. Zdaj. Moram to storiti. Naredila sem globok vdih in izdih ter razgalila svoje vampirske podočnike. To bo prvi požirek krvi v mojem življenju. Moški je podočnike prestrašeno pogledal. A se ni premaknil. Približala sem se njegovemu vratu. Vedela sem, da je pod to tanko mehko kožo, sladka kri. Bila sem že čisto blizu. Potem pa me je nenadoma zagrabil strah. Nisem zmogla tega storiti. Bila sem vampirka, a nisem mogla. Sunkovito sem se odmaknila od njegovega vratu. Pogledala sem ga v oči in izginila v senco. Vedela sem, da bodo drugi vampirji razjarjeni. A moškemu glede nas ne bo nihče verjel. Sesedla sem se na tla in počakala, da je moški odšel. Tedaj pa se je za mojim hrbtom zaslišal kratek »pst«. Takoj sem bila na nogah. Za mano je stal eden izmed kuharjev, ki je kdaj deloval kot sel.
»Gospod Karl vas želi videti.« Priklonil se je. Izvedeli so. Tako hitro. Vedela sem, da bodo. Pokimala sem in sledila selu. Pot sem že poznala, saj sem tu veklikokrat v otroštvu hodila nabirati gozdne jagode, ki so nadomeščale kri. Prišla sva do graščine, obkrožene z vrtom, ki je bila središče vampirske civilizacije. V njej so živeli vsi, ki niso imeli drugega doma. Seveda so tam veljata tudi pravila in imela je generala, ki je bil »lord Karl«, kakor so mu pravili vsi, razen njegove družine. Pred vrati sta stala stražnika in se pogovarjala. Prišla sva do njiju. Samo priklonila sta se in odprla vrata. Sovražila sem, da so se mi vsi priklanjali. Slugo sem odslovila v veliki veži s stopnišči, ki so vodila vsako v svojo smer. Odpravila sem se proti levem stopnišču, ki je vodil do pisaren in više, do sob lordove družine. Prišla sem do njegove pisarne. Tiho sem potrkala. Za slišala sem »naprej« in vstopila.