Ojla nov del je zunaj. Upava da vam bo všeč in uživajte v branju. Cook girl1.
3 del.
Še kar je sreda, 24. oktober 1912. Cel dan sem preživela sama na palubi. Gledala sem namreč prečudovit razgled. Pred nami je bil le Atlantik in nič drugega. Morda se sliši dolgočasno, a meni je bilo prečudovito.
A ravno ko se je pojavil sončni zahod, sem se morala preobleči za večerjo. Oblekla sem turkizno obleko s srebrnimi gumbi in s starši šla v jedilnico. Ta je bila res lepa. Skoraj vsak kotiček je bil bronast, srebrn ali zlat. In bilo je res ogromno ljudi. Sedli smo za veliko mizo. Aja, pa še to. Mama je imela oblečeno kot večina žensk obleko, le da je bila njena izredno žive rumene barve. Oče pa je kot vsi moški oblekel suknjič in kravato.
Danes smo večerjali s kapitanom. Staršem se je zdela to priložnost za bahanje, meni pa priložnost za spanje. Kapitan je bil namreč res dolgočasen. Govoril je večinoma o svojih izkušnjah, jaz pa sem medtem zehala kljub maminim opozorilom.
Kaj če bi zdaj (no, ko kapitan končno gre) vprašala starše, kaj sploh je bil motiv spora med nami in družino Montegue. Že celo življenje poslušam namreč o tem sporu, vendar sploh ne vem o čem se gre. Na to sem že dolgo čakala in mislim, da sem nocoj pripravljena. Malo sem bila sicer živčna, kako bosta na to odreagirala, a sem se odločila, da bom vztrajala in vprašala.
Ko je kapitan končno odšel sem vprašala: "Mama, oče, o tistem sporu med nami in družino Montegue, zakaj ste se sploh sprli?"
"Rose, ni mi všeč tvoj ton," je jezno rekel oče.
"Moj kaj," sem v smehu vprašala.
"Tvoj ton! Tako ne boš govorila z nama," je jezno odgovoril oče.
"Kaj pa sem spet naredila," sem jezno vprašala, zavzdihnila, vrgla prtiček na mizo in šla.
"Rose! Pridi nazaj takoj," se je drla za mano mama.
A je nisem poslušala.
V jezi sem odšla proti stranišču.

4. del
Tekla sem in se nisem ozirala nazaj. Po licih so mi tekle solze jeze. Saj sem vendar že 20 enkrat pa mi lahko povejo o sporu. Ko sem tako tekla po hodniku sem se naenkrat v nekaj zaletela in padla po tleh. Pred mano je stal mladenič srednje višine, rjavih las in rjavih oči , ki so strmele v moje. Z ljubeznivim glasom mi reče: "A si vredu veš res nebi smela teči tukaj". Nekaj sem zamomljala nazaj in se peš odpravila proti stranišču. Tam sem si obrisala solze in na svoji nogi zagledala buško, ki jo je verjetno povzročil moj padec. Večerja sicer še ni bila končana vendar mi je bilo dokaj vseeno. Odpravila sem se proti sobi v mislih pa sem imela le skrivnostnega mladeniča . Kdo sploh je in kako mu je ime? Prav tako nisem mogla odmisliti njegovih temno rjavih oči. Čeprav niso bile nič posebnega je bilo na njih nekaj zaradi česar jih nisem morala pozabiti. Ga bom sploh še kdaj videla, pa tudi če ga sem se že tako ali tako čisto osramotila pred njim.