Pisalnica
hejjj
kot sem že rekla v komentarju pod prejšnjim delom, sem se zmotila glede imena in namesto Adrian napisala Aiden:sweat_smile:
zdaj naprej bo Adrian kot je bilo v prvem delu. Upam, da vam bo všeč
*b*Adrian:*b* Zoeeeee!! Realno js kličem 113 kr se mi zdi de neki ni ok tle.
Počutim se, kot da ne morem dihati. Kot da sem stisnjena v kot. Zaslišim sireno. Tukaj so. Jaz samo sedim v kotu na zadnjem sedežu avtobusa. Občutek imam, da se ne morem premakniti. Nekdo vstopi in jaz se zdrznem.
''Hejj, Zoe si kajne? Jaz sem Maddy '' me vpraša glas.
Samo pokimam. Nato pogledam gor, da bi videla, kdo je. Vidim policistko, zraven pa še reševalko. Policistka mi poda roko. Vstanem in ji sledim dol iz avtobusa.
''Mi lahko poveš, kaj se je zgodilo?'' prijazno vpraša.
''Voznik avtobusa,'' rečem in planem v jok.
''Odpeljali te bomo v bolnišnico, kjer te bodo pregledali. Prav?'' pravi.
Spet ji samo pokimam in sedem v reševalno vozilo.
Prispemo v bolnišnico. Policistka me pospremi noter. Še vedno nisem predelala, kaj se je zgodilo. Zagledam mami in ji takoj stečem v naročje. Spet planem v jok.
''Vse bo vredu Zoe, verjemi mi,'' me poskuša potolažiti.
''Mi lahko poveš, kaj se je zgodilo?'' previdno vpraša policistka.
''Ne spomnim se, zadnja stvar ki se jo spomnem je, da mi je moški nekaj vbrizgal, nato pa....saj veste. Večkrat sem mu rekla ne,'' govorim v joku.
''Super ti gre, malo se spočij in se še kasneje pogovoriva. Ti je to v redu?'' reče.
Odgovorim ji:''Ja, v redu bo.''
1 TEDEN POZNEJE:
''Hej, a si prepričana, da hočes nazaj v šolo. Šele en teden je od...'' se ustavi.
''Ja mami, moški je za rešetkami, ti pa boš tako ali tako prišla po mene pred šolo,''odgovorim.
''Prav, če ti tako praviš.'' se končno strinja.
Ne skrbite, veliko bolje sem. Redno, torej vsak dan, obiskujem mojega psihologa, tako da sem bolje.
Z mami se voziva proti šoli, medtem pa naklada o tem, da moram poklicati če bo kaj narobe in podobne stvari. Ko prispemo do šole, takoj zagledam Naomi in Adriana, ki me že čakata. Sicer nekaj metrov stran drug od drugega. Ko izstopim iz avta, takoj stečem do njiju. Naomi je prva, ki opazi.
''Hejjj, a prav vidim?'' nasmejano reče.
''Jaaaaaa, končno sem dobila novo črpalko!'' rečem tudi jaz z nasmehom na obrazu.
''Ta je veliko lepša od prej,'' reče tudi Adrian.
In ja, ko sem bila stara 3 leta, so mi odkrili diabetes tip 1. Ampak sem se že navadila živeti z njim, zato sem ga verjetno tudi pozabila omeniti do zdaj.
Prvo uro imam skupaj z Ardianom, zato ga imam namen vprašati, kaj imata z Naomi.
''Hej Zoe, a veš da je bila za fiziko domača?'' me vpraša Adrian. O ne. To se ne dogaja.
Adrian vidi moj prestrašen pogled in reče: ''Ej, prepričan sem, da bo razumela.''
V glavnem ja, tole je nov del zgodbe. Upam da vam je všeč:)
kot sem že rekla v komentarju pod prejšnjim delom, sem se zmotila glede imena in namesto Adrian napisala Aiden:sweat_smile:
zdaj naprej bo Adrian kot je bilo v prvem delu. Upam, da vam bo všeč
*b*Adrian:*b* Zoeeeee!! Realno js kličem 113 kr se mi zdi de neki ni ok tle.
Počutim se, kot da ne morem dihati. Kot da sem stisnjena v kot. Zaslišim sireno. Tukaj so. Jaz samo sedim v kotu na zadnjem sedežu avtobusa. Občutek imam, da se ne morem premakniti. Nekdo vstopi in jaz se zdrznem.
''Hejj, Zoe si kajne? Jaz sem Maddy '' me vpraša glas.
Samo pokimam. Nato pogledam gor, da bi videla, kdo je. Vidim policistko, zraven pa še reševalko. Policistka mi poda roko. Vstanem in ji sledim dol iz avtobusa.
''Mi lahko poveš, kaj se je zgodilo?'' prijazno vpraša.
''Voznik avtobusa,'' rečem in planem v jok.
''Odpeljali te bomo v bolnišnico, kjer te bodo pregledali. Prav?'' pravi.
Spet ji samo pokimam in sedem v reševalno vozilo.
Prispemo v bolnišnico. Policistka me pospremi noter. Še vedno nisem predelala, kaj se je zgodilo. Zagledam mami in ji takoj stečem v naročje. Spet planem v jok.
''Vse bo vredu Zoe, verjemi mi,'' me poskuša potolažiti.
''Mi lahko poveš, kaj se je zgodilo?'' previdno vpraša policistka.
''Ne spomnim se, zadnja stvar ki se jo spomnem je, da mi je moški nekaj vbrizgal, nato pa....saj veste. Večkrat sem mu rekla ne,'' govorim v joku.
''Super ti gre, malo se spočij in se še kasneje pogovoriva. Ti je to v redu?'' reče.
Odgovorim ji:''Ja, v redu bo.''
1 TEDEN POZNEJE:
''Hej, a si prepričana, da hočes nazaj v šolo. Šele en teden je od...'' se ustavi.
''Ja mami, moški je za rešetkami, ti pa boš tako ali tako prišla po mene pred šolo,''odgovorim.
''Prav, če ti tako praviš.'' se končno strinja.
Ne skrbite, veliko bolje sem. Redno, torej vsak dan, obiskujem mojega psihologa, tako da sem bolje.
Z mami se voziva proti šoli, medtem pa naklada o tem, da moram poklicati če bo kaj narobe in podobne stvari. Ko prispemo do šole, takoj zagledam Naomi in Adriana, ki me že čakata. Sicer nekaj metrov stran drug od drugega. Ko izstopim iz avta, takoj stečem do njiju. Naomi je prva, ki opazi.
''Hejjj, a prav vidim?'' nasmejano reče.
''Jaaaaaa, končno sem dobila novo črpalko!'' rečem tudi jaz z nasmehom na obrazu.
''Ta je veliko lepša od prej,'' reče tudi Adrian.
In ja, ko sem bila stara 3 leta, so mi odkrili diabetes tip 1. Ampak sem se že navadila živeti z njim, zato sem ga verjetno tudi pozabila omeniti do zdaj.
Prvo uro imam skupaj z Ardianom, zato ga imam namen vprašati, kaj imata z Naomi.
''Hej Zoe, a veš da je bila za fiziko domača?'' me vpraša Adrian. O ne. To se ne dogaja.
Adrian vidi moj prestrašen pogled in reče: ''Ej, prepričan sem, da bo razumela.''
V glavnem ja, tole je nov del zgodbe. Upam da vam je všeč:)
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Če mi je všeč? Super je!!! Tudi lajkala sem že. Komaj čakam na nov del, ampak le počasi, ni treba da ga objaviš že danes. Kar vzemi si čas. ;)
Super pišeš in imaš super ideje!
Hvala, ker si me obvestila in lepo se mej!
iMusic
Super pišeš in imaš super ideje!
Hvala, ker si me obvestila in lepo se mej!
iMusic
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Niceee!Všeč mi je! Zoen karakter mi res paše na kožo. Hecna, a tudi resna.
Btw, malo nasvetov v komentarju pod prvim delom ;)
Btw, malo nasvetov v komentarju pod prvim delom ;)
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
