hejj, to je nov del, in ja, ker sem že cel teden bolna več objavljam. jutri grem verjetno nazaj v šolo, zato bojo potem deli ne tok redni. Vseeno pa se bom potrudila, da bosta vsaj 2 do 3 na teden:)

Adrian vidi moj prestrašen pogled in reče: ''Ej, prepričan sem, da bo razumela.''

Adrian je imel prav. Ko sem učiteljici povedala, da sem brez naloge, je razumela.
PO ŠOLI:
Mami počakam na dvorišču pred šolo. Naša šola je zelo velika, zato pa tudi dvorišče ni majhno. Ko čakam, se usedem v senco pod drevo, tako kot vsak dan in berem. Nekaj časa berem, ko slišim piskanje. Pogledam na mojo črpalko. O ne, moj sladkor je 4.5. Hitro iz nahrbtnika potegnem jabolčni sok in ga spijem. V tistem trenutku pripelje mama. Začnem se tresti in naredim še en požirek soka. Hitro vstanem in poberem svoje stvari ter pohitim v avto.
''Kaj je narobe Zo?'' me vpraša.
Odgovorim ji: ''Nič takšnega, samo nizek sladkor imam.''
''Koliko pa imaš?'' spet vpraša.
Pogledam na črpalko: ''Zdaj je šel malo gor, 5.0 imam. Prej je bil 4.5.''
Ob številki 4.5 se malo zdrzne nato pa odgovori: ''Okej, pred terapijo pojej še kak bonbon ali sadno ploščico.''
''Mamiii, s sladkorno živim že skoraj 11 let, vem kako jo obvladati,'' rečem in zavijem z očmi.
''Vem, da znaš. Samo pozorna sem no,'' odgovori.
Pojem sadno ploščico in za vsak slučaj sladkor izmerim še z merilnikom. Aja, pa kot veste, sem dobila novo črpalko. Prejšnjo sem imela od mojega 6 leta, torej že 8 let, saj sem prva tri leta uporabljala pen za dovajanje inzulina. Stara črpalka mi ni bila všeč, saj je bila preveč barvna in porisana. Nova pa je črno bela. Meni je zelooooo všeč.
''Okej, tukaj smo,'' reče mami.
''Pojdi z mano do gor, potem pa me prosim počakaj v čakalnici....kot vedno,'' ji odgovorim in se nasmejem.
Vstopiva v veliko zgradbo. Stene so sivo bele, veliko je rastlin. Stopiva v dvigalo, kjer sva sami. Dvigalo je navadno, vendar veliko. V 5. nadstropju izstopiva. Mami se vsede na stol v čakalnici. Čakalnica je dokaj majhna, prekrita z veliko plakati o duševnem zdravju. Jaz potrkam na vrata. Zdravnica me spusti naprej.
''Zdravo, Zoe. Kako si kaj?'' me vpraša.
''Bolje, danes sem šla v šolo,'' odgovorim.
''Super. In, kako je bilo?'' zopet vpraša.
''V bistvu je bilo super,'' rečem.
In pogovarjava se še celo uro o tem, kako preprečiti panične napade, mojo anksioznost in vse te stvari. Ko končamo, se poslovim in izstopim. Zunaj me čaka mami, ki me, kot vedno, začne zazliševati kako je bilo. Povem ji, da je bilo okej. Nič posebnega. Odpeljemo se domov in na poti poberemo Naomi.
''Ojjj!'' me takoj objame Naomi.
''Hejjj, omg veš kok sem vesela, cel teden se nismo nič vidle. A imaš vse stvari za sleepover?'' jo vprašam.
''Itakkk,'' odgovori.
Odpravimo se proti domu. Nato prispemo do najine hiše. Hiša je srednje velika, od zunaj zgleda niti ne stara, niti nova, ampak meni je všeč. Vstopimo v stanovanje. Prva stvar, ki jo vidiš, ko vstopiš, je ogrooooomna preproga. Mami se nikakor ne more odvaditi, da bi se sezula v stanovanju, ampak sovraži, da hodim z umazanimi čevlji. Z Naomi se povzpnemo po zavitih stopnicah do moje sobe. Moja soba je velika. Imam ogromno posteljo. Nato imam prostor, kjer vadim balet. Balet je moje življenje, brez tega ne bi mogla živeti. Nato pa imam še zares ogromno omaro. Ker sem čisto pod streho, je čisto zraven okna mesto, kjer sem sedela in zelo rada brala. Moja soba je ponavadi pospravljena.
''Hej, a te lahko nakaj vprašam? A si v koga? Tko, da ti je všeč?'' vpraša Naomi.
''Pa zaenkrat ne, mislim da rabim malo premora od tistega...kakšen mesec,'' rečem in se zasmejim.


Tokrat je dokaj dolga zgodba. Bolj sem se posvetila opisovvanju, kot je predlagala Blank.
Uživajte v branju:))
Ly,
HP fan