1. POGLAVJE: Prve sanje
⋆⋅☆⋅⋆⋆⋅☆⋅⋆⋆⋅☆⋅⋆⋆⋅☆⋅⋆⋆⋅☆⋅⋆

Še enkrat sem se obrnila in se trudila zaspati. Ta trda blazina mi je onemogočala vstop v sanje, kar me je spravljalo ob živce. Lahko bi jo vrgla čez okno, vendar bi bilo to praktično nemogoče. Ta blazina je posebna in predvsem pomembna. Očitno je bil moj prvi preizkus trpljenje. Precej zaspano trpljenje.

Zazrla sem se v neskončno dolg hodnik in se za trenutek ustrašila. Je to vhod? Nehote sem vstala in začela hoditi naprej, do konca, pa tudi, če ga ni. Bilo mi je vseeno, želela sem si samo zaspati...

Nisem več imela občutka za čas, mogoče sem hodila le nekaj minut, mogoče nekaj ur, ali pa celo več dni, mesecev, let. Dlje ko sem hodila, vedno bolj so me pekle oči. Kot da vstopam v svetla nebesa, kjer je sonce njihov... Kaj pa vem, planet, če že ni zvezda.

Nekdo me je prijel za ramo. Bila sem preveč prestrašena, da bi se obrnila, zato sem le okamenela stala in upala. Upala, da sem prišla na cilj. Pred mojimi očmi se je nato zaiskrila majhna zvezdica. Ker so bili moji možgani izklopljeni, sem lahko mislila le s srcem. Bila je Luniara. Obrnila sem se in zagledala visoko in vitko postavo, v bledo sivi dolgi obleki. Polepšali so jo še njeni svilnato srebrni lasje in njen čudovit obraz, poln upanja in sanj. Zdaj sem zares vedela. Prišla sem na cilj.
⋆⋅☆⋅⋆⋆⋅☆⋅⋆⋆⋅☆⋅⋆⋆⋅☆⋅⋆⋆⋅☆⋅⋆⋆⋅☆⋅⋆⋆⋅☆⋅⋆⋆⋅☆⋅⋆⋆⋅☆