Hitela sem po zasneženih ulicah, sneg mi je cmokal pod škornji in se topil. Moja lica so bila čisto rdeča od mraza in lasje so mi uhajali iz kite. Še enkrat sem pogledala na uro, ki je že odbila sedem zvečer. Joj, joj, joj!!!! Kako sem bila pozna, trdno sem prijela svojo torbo, si popravila šal, ki mi je že skoraj padel z vratu in začela teči. Prvi dan pa že zamujam, kaj si bodo pa mislili.

Pritekla sem do vhoda in potegnila ročico, a vrata se niso odprla, poskusila sem še enkrat pa nič. 'Super zaklenjeno' sem si rekla v mislih ' kje je že mama rekla, da je stranski vhod?' Stekla sem na drugo stran in zagledala prazno steno z nešteto okni, na katerih so se začele počasi prižigati luči, ena za drugo. Ja božični čas se je uradno začel, tako kot vsako leto z decembrom, ampak letos je prav poseben, sej mi je uspelo priti v božičkovo ekipo!

"Cuddles!"
"Oh hejjj Belle!!"
"Pohiti no pozni sva." mi je rekla.
Belle je moja pra sestrična v levem kolenu ali nekaj takega pač, ona že tretjo leto zapored dela tu, kar malo sem si oddahnila, da me je našla. Prijela me je za roko in stopila do zida, kjer so bile narisane snežinke. 'Vav skriven prehod' sem si mislila, ko sem videla, da se jih je dotaknila v nekakšnem zaporedju in izrekla nekaj besed v škratščini.

V trenutku, ko je zaprla usta so se tla spremenila v nekakšen vrtinec in naju potegnila vase. Začeli sva se vrteti v krogih, medtem, ko sva padali, vedno hitreje in hitreje in hitreje, dokler nisva izginili in naju živo oko ni več moglo zaznati.
Pristali sva na trdih tleh, jaz sem padla po tleh, Belle pa se mi je samo režala. Kaj ali sem jaz kriva, da me ni niti opozorila na to?

Še preden bi se lahko pobrala in se malo razgledala me je spet prijela za roko in začela vleči vse povprek. Šli sva mimo izdelovalnice, zavijalnice, sprejemalnice pisem, pripravljalnice, jedilnice, kuhinje... Skratka mimo vseh prostorov, skoraj, bili so prečudoviti. Vse povsod okoli so bili takšni kot jaz, nič ljudi in božiček ve kakšnih drugih bitji še. Joj kako sem bila vesela, da sem tu. Prvič v življenju se mi je zdelo, da bom tukaj res srečna. Vse je bilo v rdeči, zeleni, zlati in beli barvi, lučke vseh oblik in barv so se svetlikale na vseh stebrih, policah, omarah... Bilo je kot v pravljici.

"Evo prispeli sva" mi je rekla Belle, ampak bila sem preveč osupljena, da bi jo sploh lahko slišala. "Cuddels!!!"
Joj kako sem se je ustrašila, kar poskočila sem v zrak. "Ja?"
"Prispeli sva na predavanje za nove škratke in škrate, vse ti bodo tu povedali jaz pa moram zdaj iti naprej. *i*Frilá!*i*" to pomeni v škratščini adijo.

Pozabila sem na Belle in se posvetila predavanju. Razlagali so o vseh možnih vlogah, ki jih lahko dobiš zavijalec, označevalec, sestavljalec igrač, preizkuševalec igrač, pisalec pisem, čuvaj sani, potni načrtovalec, snego delec, keksi pek... Škratka predavalka je še in še naštevala dokler ni končno prebrala celega lista.

Sledilo je še majhno predavanje od škrata, ki je bil zadolžen za naše sobe. Povedal nam je, da vsi novo pečeni škratki spimo kar tu v božičkovem zavetju in ne hodimo domov cel december. Na koncu pa je prišel še škratek razvrščevalec, ki nam je povedal, da nas v naše vloge razdeli čarobni par škratjih škorenjčkov.

Na oder je začel klicati imena škratkov in dežele iz katerih smo, jaz sem Cuddels iz Twinklewooda, torej bom poklicana bolj na koncu. Veliko škratkov je že bilo poklicanih, med njimi so bili tudi nekateri moji prijatelji in sorodniki. 'Še malo pa bomo prišli v mojo deželo' sem si ves čas prigovarjala v mislih. Bili smo že na deželah z črko S, postajala sem vedno bolj živčna, ko je škratek razvrščevalec končno zaklical moje ime.

Odpravila sem se mimo vseh, do lesenega rdečega odra in si nataknila najlepše škorenjčke kar sem jih kdaj videla. Škratka pomagalka mi jih je nataknila na nogo in stopila ven. Bila sem sama v božični škatli s škorenjčki, ki bodo določili mojo prihodnost.