𝟐. 𝐏 𝐎 𝐆 𝐋 𝐀 𝐕 𝐉 𝐄
Prebudil me je zvok budilke, ki je odmeval po sobi. Kljub moji vznemirjenosti za prvi dan tu, se nisem želela zbuditi. Bilo mi je preveč udobno, bila sem pokrita z debelo rdečo odejo, na glavi sem imela poveznjeno spalno špičasto kapo in na nogah tople nogavice. Sama misel, da bi morala zapustiti posteljo me je strašila a sem se vseeno vstala. Preoblekla sem se v delovna oblačila, ki so mi jih ponoči dostavili škratki dostavljavci.

Dobila sem kratko svetlo modro obleko, ki me je spominjala na puhast sneg, robovi obleke so se premikali, kot morje snežink. Obleka je bila kar široka zato sem zraven dobila še pas z žametno srebrno pentljo, na roke pa sem si nataknila kratke bele rokavice. Očitno bom delala zunaj ali pa vsaj na vetrovnem območju, saj sem dobila še majno ogrinjalo iz srebrnih niti, ki te varuje pred vetrom. Za pod obleko sem dobila debele temno modre žabe. Moji škorenjčki so bili nizki in našpičenimi z puhasto notranjostjo, ter posuti z bleščicami in drobnimi zvezdicam, tam kjer so bili našpičeni je pa počival majhen zvonček, ki je cingljal ob hoji.
Svoje blond dolge lase sem spela v kito, da me ne bodo ovirali pri delu. Na glavo sem si poveznila špičasto modro kapo in na ramo obesila majhno torbico, ki je verjetno bila za prah snežnih vil.

Vse škratke v moji sobi so me opazovale z občudovanjem in, ko sem se še jaz pogledala v ogledalo mi je zastal dih, bila sem preprosto čudovita. Samo stala sem tam, se vrtela in ogledovala, nikakor nisem mogla verjeti svojim očem, izgledala sem prav magično, kot prava škratka. Dlje kot sem se opazovala, vedno več podrobnosti sem opazila. Moji lasje so začeli odbijati svetlobo, izgledali so kot padajoči sneg, nekateri prameni so se celo spremenili v modro barvo.

Ko je drugič zazvonilo smo se vse škratke iz naše sobe odpravile na svoje položaje. V roki sem držala pismo, ki sem ga našla na vrhu oblačil. Notri je bil priložen zemljevid moje poti in še veliko zahval in dobrodošlic ostalih škratov in škratk, ki opravljajo to delo. Še sploh nisem začela pa sem se že počutila kot ena izmed njih.
Na ovinku sem zavila desno, pri naslednjem levo, spet levo, nato desno in to sem ponavljala tako dolgo da sem prišla do takšnih vrat kot sem jih videla včeraj, ko sva z Tinsel in drugim škratom hitele izvedeti svojo vlogo. Ker so bila samo ena ni bilo potrebe po oblačkih, ki te pripeljejo do višjega nadstropja. Odprla sem vrata in še preden sem se zavedala so me posrkala vase. Prispela sem v veliko dvorano, tisto z ogromno smreko in vsem ostalim.

Odprla sem zemljevid in pogledala kam naprej a nikjer nisem mogla najti nadaljevanja moje poti. Po karti bi morala biti že tu. 'Ali bom delala kar v tej dvorani?' sem se začela spraševati, na skrivaj pa sem upala, da ne. Hotela sem videti čim več prostorov, ampak to nekako ni imelo smisla, zakaj bi mi dali ogrinjalo za veter, če bi delala notri.

Bila sem izgubljena v svojih mislih dokler do mene ni prišla ena izmed najbolj prečudovitih vil, kar sem jih kdaj videla. Imela je prelepo snežno belo polt, njene veke so bile lepo pobarvane s svetlo modrim senčilom in ko je odprla oči so bile ledene. Zdaj se mi ni več zdela tako prijazna a vseeno je bila veličastna, njena krila so bila iz čistega ledu z najlepšimi vzorci. Obleka, ki jo je nosila se je perfektno prilegala njenemu vitkemu telesu in njeni dolgi beli lasje so plapolali vsakič ko je zamahnila s krili.

"Sprosti se." so bile njene edine besede, ki jih je izrekla z hladnim glasom, da se mi je po hrbtenici razlegel srh. Preden bi se lahko zavedala kaj naj bi to pomenilo me je zgrabila in posedla na njen hrbet. Bila je leden dobesedno ledena, počutila sem se kot, da sedim na pravem ledu. Vzletela je in, ko je zamahovala s svojimi krili je ustvarjala hladen veter. Ta bitja so preprosto veličastna, prelepa a hkrati srhljiva. Vesela sem bila, da mi nebo treba delati sami z njimi, saj sem nekje prebrala, da imajo aroganten način govora. Kljub temu, da so večino časa tiho ti že njihov molk pove, da so nesramne.

Leteli sva tako visoko, da sem še komaj videla škratke, ki so hiteli po svojih opravkih na tleh. Nikoli pa si nisem mislila, da je tukaj zgoraj tudi tako prometno. Vsa mogoča bitja so letela z oblački ali pa s svojimi krili, ko sva pa prileteli midve mimo so se vsi vstavili, da se slučajno nebi zaleteli vanjo, jaz sem seveda bila samo okrasek.