Po uri sem se cela prepotena vrnila domov, kjer me je že čakala mama.
''Kje pa imaš zelenjavo?'' me je vprašala ter me malce postrani pogledala, ko me je videla tako zadihano. Šele zdaj sem se spomnila na zelenjavo, ki sem jo pustila na trgu. Povesila sem glavo medtem, ko je mama zavzdihnila:
''No, nič drugega nimamo, zato bomo očitno morali danes jesti v restavraciji.'' V ozadju sem zaslišala Noaha, ki je po tiho zašepetal ''Jes!'' pod svojim dihom. Odpravila sem se v svojo sobo, da bi se uredila za večerjo med potjo pa ves čas razmišljala, če je tisti tat res drugi del te uganke. Počesala sem si lase ter si oblekla kratke hlače ter majico, ki se je ujemala z mojimi uhani.
''Kaj?!'' sem tako glasno vprašala, da sem na sebi začutila na stotine pogledov. A ti me niso ustavili od tega, da bi mami ostro in skoraj žalostno pogledala v oči.
''Oprosti ljubica, a to je za nas, zate, najboljša izbi-'' prekinila sem jo preden bi lahko dokončala stavek in jo pogledala tako polna jeze, da se ji je na obrazu videl kanček prestrašenosti:
''Mene poslati daleč stran, na inštitut na Hawaiih, ki je od nas oddaljen na tisočine kilometrov zame ni najboljša izbira in TUDI, ČE BOM TAM VSAK DAN LAHKO OBISKOVALA BABI!'' sem glasneje kot pričakovano izrekla besede za katere sem vedela, da niso resnične. V maminih očeh sem zagledala žalost in te besede sem takoj želela vzeti nazaj. Preden bi lahko odprla usta in povedala mami, da tega nisem mislila, da je bila to laž, ki sem jo rekla iz jeze se je mamin obraz zostril.
''Summer , zdaj, točno ta trenutek se boš odpravila domov in spakirala svoje stvari. Jutri zjutraj boš odšla na tisto šolo in vsak teden obiskala babi, ki mi bo poročala glede obiskov.'' Takoj, ko sem zaslišala njen miren, čeprav jezen glas sem se ustala in s solznimi očmi odvihrala iz restavracije do doma. Ustavila se nisem niti, ko me je Noah vprašal kaj je zamudil medtem, ko je bil na stranišču.
Doma sem se vrgla na svojo posteljo in začela jokati. Prešinilo me je, da je to zadnjič ko bom spala na svoji udobni, domači postelji. Čez nekaj minut sem se umirila in še vedno ihte poiskala svoj kovček. V njega sem spravila vsa svojo oblačila, toaletno torbico, polnilec za telefon, nekaj parov čevljev, plišastega medvedka in okvir s sliko. ''Nič. Očitno si bom morala druge stvari kupiti tam,'' sem pomislila ter zaprla kovček.
Brcnila sem pločevinko, ki se je znašla pred mano ter z rokami v žepu nadaljevala svojo pot po trgu. Bilo je zelo zgodaj zjutraj in v glavi sem še vedno imela tisti inštitut. ''Kakšen inštitut je sploh to? Nikoli še nisem slišala za kakšnega, ki je odprt poleti,'' sem razmišljala in s sklonjeno glavo še vedno hodila naprej. Odpravljala sem se iti posloviti od moje najboljše prijateljice.
''Hej, Stella. Kako je kaj? Prinesla sem tvoje najljubše rože,'' pogledala sem na grob na katerem je bila slika Stelle z mano: ''Aja pa izvoli tukaj je še en Snickers. Vem, da je bila tvoja najljubša, a jo zaradi nekega razloga tvoj starši vedno odvržejo.'' Nasmehnila sem se in poskušala zadržati solze, ki so se mi začele nabirati v očeh.
_____________________
Še en del :) Tale je malo globji <33 Upam, da vam je ušeč:heartpulse: