Okej vem da je trajal in mi je žal sam useen mi je zej ratal. Okej...

V glavi se mi vrti. Počasi prihajam k zavesti. Vse me boli. Trebuh, glava in vse na splošno. Mislim da bom bruhala. Potem pa...
Me nekaj napolni s toplino. Blažev in Evin glas. V trenutki bi poskočila od sreče. Pa ne morem saj sem zvezana. Krasno! Počasi se spominjam. Hiša...
Pa udarec. Ja. Super. Vsaj z Evo in Blažem sem. Tako sem vesela. Edino nekaj me skrbi. Evini uhani. Imam jih v levem žepu. Poskusim jih zatipati in ugotovim, da jih še imam. In imam tudi idejo.
"Eva, me slišiš?" jo vprašam.
"Ja seveda. Si v redu?" je zaskrbljena.
Stišam glas in ji zašepetam: "Imam uhane. Nadeni si jih. Ne bodo opazili. Verjemi."
"Si dobro? Mislim da se ji meša!" meni Eva.
"Ja, morda pa res. Od udarca?" ji pritdi Blaž.
Nenadoma se razjezim. Da se mi meša!?
Ne to je pa višek!
"Poslušajts me vidva genija! Ne meša se mi in zelo resna sem! Pa pohiti Eva! V desnem žepu so." se zlažem. Oazim namreč ljudi.
"Kaj imate v desnem žepu?" zanima nekega moža.
"Robčke. Iz ust mi teče kri," mu razložim. V resnici se nisem zlagala. Oboje je res. In tale mladenič ni ravno bister. Ni ugotovil. No pa saj se nisem zlagala. Eva me debelo pogleda, Blaž pa se bežno nasmiha.
"Imate, uhane?" me vpraša nekdo drug.
"Ja doma v stanovanju." se mu nasmehnem.
Saj priznam. To je bila laž.

Okej vem da je kratko nekaj pa je.