Dragi bralci, tole bo najbrž predzadnji del mojo zgodbe in hvala vsem ki jo pridno berete. Največja zahvala pa gre *modra*@Lily Potter*modra*. Hvala ti tisočkrat:purple_heart:. Zdaj pa še zgodba...

No, kdaj pa se lahko tudi zlažem. Konec koncev sem detektivka.
"Imate jih doma? No kako pa ste mislili jih nam izročiti? Prišli brez njih ste a bi tudi v park prišli brez?"
Mož je govoril v nekem čudnem zaporedju. Pomislila sem, da je Rus. No brez predsodkov, ampak vseeno mi ni ravno všeč. Pa tudi super inteligenten ne izgleda. Mogoče pa sploh ne zna brati. Pogledam k bljižni mizi. *i*ABC*I* piše na njej.
"Vi ste pa pridno hodili v šolo." ga podražim.
On le zavije z očmi. Zdi se kot, da razmišlja.
"No kako naj zdaj dobimo uhane?" me vpraša.
"Saj jih bo že policija prinesla," mirno odvrnem.
"Kako to misliš?" me zmedeno in prestrašeno vpraša.
"No, ko bodo prišli po vas, bodo najbrž imeli tudi uhane."
Počasi mi gre na smeh, ko zagledam njegovo burko. Poskušam se zadržati, kar mi včasih ne uspe. Tokrat mi je. Še dobro. Je pa brat opazil moj nasmeh. Počasi mu postaja jasno. Ne mine minuta tišine, ko tisti mož steče, drži se za glavo in kriči kot zmešan.
"No, kaj zdaj vidva gledata? Odvežita me no!" jima rečem.
Čudno me pogledata. Ampak res, rečeno storjeno me odvežeta. Takrat me zapustijo noge. Padem po tleh kot hruška z drevesa.
"Bronja!" potiho, a naglas glede na okoliščine vzklikne Blaž.
"V redu sem. Samo pojdita naprej. Levo po hodniku, potem pa na razcepu desno. Pa pazita! No kaj zdaj čakata? Pojdita že!" jima nekako ukažem. In res kaj sem pa mislila, Blaž ne bo kar tako šel. Zato sledi še dolg prepir.
"Ne ali gremo vsi ali pa nihče."
"Blaž, ne morem hoditi, razumeš?"

Se nadaljuje...

To je za zdej to bye.