Hej tuki nou del. Upam da vam bo ušeč pa mal bo dalši kot prejšni.

'Neverjetno bleda si. V kakšni nevarnosti?!'
Takrat pa opazim čudno stvar na njenem čevlju. Ravno jo želim opozoriti in vprašati kaj ima na čevlju, ko jo nekaj močno povleče. Uspem jo prijeti za roko in zato ji sname le čevelj.
'Moji novi čevlji!' zakliče in steče po njih.
'Eva, neeeeeeee!' zakričim.
Vendar je prepozno.Izgine in za sabo pusti pridušen krik. Kot brat.Oblije me kurja polt pa vseeno stečem za njo. Zelo nespametna poteza. Ko pa pridem tja, tam ni nikogar. Kot bi se vdrli v tla. Halo saj to ni možno! V vsej svoji veličini name senco meče kip. Morda bi morala v pisarno. Če je brat še tam mi lahko pomaga. No vrjetno ga ni. Zagotovo ga ni.
'Dovolj razmišljanja' se po tiho opozorim.
Vzamem kolo, se odpeljem in tako sem ne zbrana da zapeljem naravnost pred avto. Ta glasno potrobi, da skoraj oglušim. Zberem se in si rečem, da me bo še kdo povozil, če ne bom pazila. Po približno petih minutah ugotovim, da sem cela potna. Vprašam se od česa, od strahu ali vožnje. Vrata so na stežaj odprta torej ne potrebujem niti ključev. Brata seveda ni od nikoder. Na mizi je le sporočilo. Takole pravi:
Se nadaljuje.

Evo upam, da vam je ušeč, vesela sem vseh komentarjev in kritik pa seveda tudi pohval, če vam je ušeč povejte pa pohitim z novim delom.:heart::books: