David je sedel na klopci, njegova glava je bila polna nemirnih misli, ki so mu vrtinčarile po možganih kot neizprosni valovi. Vedel je, da ni druge poti — vse to ni bila samo njegova odločitev, temveč nekaj, kar je hotela njegova družina. Želeli so, da sledi določenemu načrtu, da vstopi v zvezo, ki bo z njimi usklajena, varna, brez presenečenj.

Ne morem se temu izogniti, je pomislil z žalostjo, ki se je mešala s potlačenim obupom. To je usoda, ki mi je bila namenjena, ne glede na to, kaj si želim ali kaj čutim.

Ko je pogledal navzdol, se je zavedel, da ga temnolaska še vedno poljublja. Njene ustnice so se nežno dotikale njegovih, a njena bližina mu je povzročala neizmeren notranji boj.

Vzdignil je glavo in jo z rahlim tresočim glasom poklical:

»Mia…«

Mia je počasi dvignila glavo in pogledala Davida naravnost v oči. Vedela je o čem razmišlja. Njene temne oči so bile resne. Njene besede so bile mirne, a odločene.

»Veš, da to želijo najine družine,« je rekla. »In da je neizogibno. Obe prihajava iz bogatih družin, ki so že leta v zelo dobrih prijateljskih odnosih. Zdaj je čas, da se združita.«

Pogledala ga je z rahlim nasmeškom, ki je ni bilo mogoče zamenjati.

»Poleg tega si prav postaven in lep, in nimam nič proti temu, da bova skupaj.«

Njena iskrenost je Davida še bolj zmedla — ni bilo sovraštva, le hladna resničnost, ki jo je moral sprejeti.
Mia je počasi stopila bližje, njene oči so zasijale z nečim neukročljivim, skoraj izzivalnim. Z rahlim nasmeškom na ustnicah je nagnila glavo na stran in s prsti nežno zaigrala na njegovem ramenu, kot da vsako dotikanje šteje.

»Veš, David,« je zašepetala bližje, njene besede so bile kot mehka melodija, ki je silila k pozornosti, »zdaj, ko sva tukaj, bi lahko ta združitev naredila še bolj… zanimivo.«

Njene ustnice so se počasi približale njegovemu ušesu, dišale po mešanici nežnosti in drznosti.

»Kaj meniš, da bi lahko bilo več kot le dogovor?«

Njene oči so iskrovale v pričakovanju, telo pa je bilo sproščeno in hkrati polno zapeljive energije, ki je niti David ni mogel prezreti.

Mia se je rahlo nasmehnila in mu z roko nežno prijela za zapestje. »Pridi, pokažem ti nekaj,« je zašepetala skrivnostno in začela ga je voditi stran od klopce, skozi senco dreves.

Njeni gibi so bili lahkotni, a polni samozavesti, vsak korak je bil kot tih povabilo, ki mu ni mogel odreci. Peljala ga je do majhne, skrivne niše za velikim grmom, kjer je bilo tiho in zasebno.

Tam je zastavila pogled in ga z dolgimi trepalnicami znova premerila.

»Tukaj bova,« je rekla z rahlim nasmehom, »sama.«

Počasi se je nagnila k njemu, njene ustnice so bile tople in mehke, ko so se dotaknile njegovih. Poljub je bil zapeljiv, nežen, a hkrati poln odločnosti — nekaj, kar je Davida hkrati presenetilo in začaralo.

Mia je najprej počasi nagnila glavo na stran, njene ustnice so se rahlo odprle in nežno pritisnile ob Davidove, kot bi želela vzpostaviti tiho povezavo. Njena koža je bila topla, vonj po cvetju in nečem rahlo začinjenem se je mešal z vonjem njegove kože in svežino okoli njiju.
Mia je začela rahlo premikati ustnice, kot da riše zgodbo polno skrivnosti in obljub, njena prisotnost je bila hkrati močna in nežna. Njene roke so se spustile še nižje, se nežno ovile okoli njegovih ramen, kot da bi ga želela zadržati ob sebi.
Mia je po dolgem poljubu rahlo odmaknila glavo, a njene oči so se še vedno smehljale, polne iskrive igrivosti. Njeni prsti so se nežno spustili po Davidovem zapestju in začeli z rahlim, skoraj nagajivim božanjem, kot da je raziskovala vsako drobno gubo njegove kože.

»Veš,« je rekla z nežnim glasom, polnim zapeljive igrivosti, »čeprav je vse to… načrt družin, lahko tudi midva najdeva nekaj svoje igre.«

Z nasmeškom, ki je bil obenem skrivnosten in vabljiv, je njena roka nežno potovala po njegovem predarmu, z dotikom, ki ni bil nikoli preveč, a vedno dovolj, da je razpiral skrivnosti.

*b* NEKAJ UR KASNEJE *b*
David je ležal na svoji postelji, tiho je dihal, medtem ko je Mia spala ob njegovem boku. Njena temnolasa glava je počivala na blazini, njeni lasje so rahlo prekrivali njen obraz, ki je bil miren in brezskrbno sproščen. Njena bližina mu je prinašala nenavadno mešanico udobja in tesnobe.

A kljub njeni prisotnosti so se njegove misli kmalu umaknile drugam — k Sophii. Pred očmi mu je zaživela njena nežna drža, njen rahlo zaskrbljen pogled, ki ga je pogosto opazil v zadnjih dneh. Spomnil se je njenega smeha, ki je vedno znal pregnati njegove skrbi, in topline, ki jo je čutil, ko sta se držala za roke.

V njegovem srcu je začelo tleti nekaj, kar ni mogel povsem zatreti — občutek, da je nekaj izgubljeno, nekaj, kar je ostalo neizgovorjeno in nedorečeno. Sanjaril je o Sophii, o tem, kako bi bilo, če bi ji lahko povedal vse, kar čuti, in jo prosil, naj ostane ob njem, brez skrivnosti in brez pritiskov.

Toda realnost je bila drugačna. Njegova družina, pričakovanja, dogovori — vse je stalo med njima. In medtem ko se je Mia tiho dihala ob njem, je David vedel, da je njegova prihodnost ovita v meglo negotovosti.

Njegove oči so se nekoliko zasolzile, a obraz je ostal miren, kot da skuša prepričati samega sebe, da bo vse v redu.