Pisalnica
*b* NASLEDNJE JUTRO – DAVIDOVA SOBA *b*
Svetloba je tiho polzela skozi zavese in nežno obsijala rob postelje. David je ležal na hrbtu, oči uprte v strop, nepremičen, kot da se boji premakniti. V sobi je vladala skoraj nerealna tišina – tista tiha vrsta jutra, ki pride po nečem, kar bi naj bilo… veliko.
Ob njem je še vedno spala Mia. Njeni temni lasje so bili razpršeni po blazini, roka ji je rahlo visela prek njegovega pasu. Dihala je počasi, mirno, kakor da je svet povsem v redu.
A v Davidu… ni bilo nič mirnega.
Njegova dlan je še vedno ležala ob boku – otrpla. Ni je premaknil, niti je ni potisnil stran. Morda je to naredil sinoči tudi v mislih. Ni rekel ne. Ni rekel da. Preprosto… pustil je, da se zgodi. Pustil je, da je dobila kar je želela.
In zdaj ga je peklo.
Znotraj.
Globoko.
Ni bilo prostora za zanikovanje. Ni bilo prostora za olajšanje. Samo zavedanje.
Z Sophie sem čutil, da nekaj raste. Nekaj čistega. Počasi. Previdno. Ampak resnično.
In zdaj je to… pohodil. Vzel je nekaj, kar je bilo nežno kot cvet, in nanj stopil z umazanimi čevlji.
Občutek v prsih je bil kot kamen.
Sophie ni vedela. Ni mogla vedeti. Ampak če bi ga zdaj pogledala… bi videla. V njegovih očeh. V tišini, ki mu je polnila misli. Videla bi ga, kako molči – in ve, zakaj.
Mia se je ob njem rahlo premaknila in naslonila glavo na njegovo ramo. Še vedno je spala, zadovoljna, spokojna. A David… je bil povsem drugje.
Sophie.
Njene oči.
Njen glas.
Njen nasmeh, ko je bila čisto blizu.
Njen vonj, ko ga je objela brez zadržkov.
Srce mu je zapelo njeno ime.
In bilo ga je sram.
Mia je še vedno spala, zavita v mehko rjuho, obraz obrnjen proti njemu. Bila je videti brezskrbna. Lepo brezskrbna. In to ga je še bolj zbodlo.
David je tiho odmaknil njeno roko, kot bi se bal, da jo bo prebudil, in se usedel na rob postelje. Njegove misli so bile megleno glasne – vsaka misel na sinočnje trenutke je bila kot oster rez.
Vedel je, da se mora odločiti.
Ne za družino.
Ne za pričakovanja.
Ne za mir.
Ampak za resnico.
In resnica je bila preprosta:
Pogrešal je Sophie.
Ne samo kot dekle, ki ga je nekoč poljubil. Ne kot prijateljico. Pogrešal jo je kot nekoga, ki ga razume, ki ga vidi, še preden on vidi sebe. Pogrešal je, kako se je ob njej počutil manj ujet, bolj… živ.
Obul je čevlje in vstal. V srcu mu je nekaj trepetalo – ne od dvoma, temveč od pričakovanja. Vedel je, da ne more čakati več. Da mora govoriti z njo. Povedati ji. Vse.
Morda ga bo prezirala.
Morda mu ne bo mogla odpustiti.
Morda bo ta zgodba končana, še preden bo zares začela.
Ampak to je bil njegov trenutek resnice. In čeprav je do zdaj sprejemal odločitve, ki so bile narejene zanj, bo tokrat naredil svojo.
________________________________________
Odpel je vrata in tiho zapustil sobo.
Mia se je rahlo premaknila, zaspano obrnjena na bok, a oči so ji ostale zaprte.
David je stopil ven na hladen zrak jutra. Ni vedel točno, kaj ji bo rekel. A vedel je, kam gre.
K njej.
korakom, ki ni več omahoval. Srce mu je razbijalo, a vsak utrip ga je le še bolj potiskal naprej. Bil je skoraj pred vrati, že na dveh korakih do nje, ko se je za njegovim hrbtom oglasil odločen, hladen glas:
»David.«
Zamrznil je. Prepoznal je glas. Prepoznal je ton.
Obrnil se je.
Filip je stal na verandi, roke prekrižane čez prsi, pogled leden in neomajen. V njegovih očeh ni bilo prostora za dvom – samo jeza, zaščita… in spomin na dnevnik, ki ga ni mogel pozabiti.
»A si si res drznil priti sem? Po vsem?«
David je počasi stopil nazaj z roba stopnic. Ni mu bilo do prepira – ampak tudi ni mogel pobegniti.
»Hočem samo govoriti z njo,« je rekel umirjeno.
Filip je stopil bližje, vsak korak kot udarec.
»Govoriti? Po vsem, kar si naredil? Po tem, kako si jo izkoristil? Po tem, kako si – in to zelo dobro veš – z enim pogledom naredil iz nje dekle, ki noče več nikomur ničesar povedati?«
David je odprl usta, a ni našel besed.
Filip je bil neizprosen.
»Prebral sem njen dnevnik. Vem, kaj si ji pomenil. Vem, kako te je čakala. In vem, kako jo zdaj razjeda to, da ne ve, kaj se dogaja. In ti si imel priložnost. Priložnost, da si zraven. Da si jasen. Da si človek. In kaj si naredil?«
David je pogledal v tla.
Filip ni umolknil.
»Odidi. Če imaš vsaj kanček dostojanstva, ji daj mir. Če pa si tukaj, da ji še bolj zamegliš glavo… prisežem, David, prvič v življenju ti bom stopil na pot.«
V zraku je zadrhtela napetost. David je zadržal dih.
In takrat…
Za trenutek, le za trenutek, se je v njem vse sesulo.
Ker Filip… je imel prav.
Svetloba je tiho polzela skozi zavese in nežno obsijala rob postelje. David je ležal na hrbtu, oči uprte v strop, nepremičen, kot da se boji premakniti. V sobi je vladala skoraj nerealna tišina – tista tiha vrsta jutra, ki pride po nečem, kar bi naj bilo… veliko.
Ob njem je še vedno spala Mia. Njeni temni lasje so bili razpršeni po blazini, roka ji je rahlo visela prek njegovega pasu. Dihala je počasi, mirno, kakor da je svet povsem v redu.
A v Davidu… ni bilo nič mirnega.
Njegova dlan je še vedno ležala ob boku – otrpla. Ni je premaknil, niti je ni potisnil stran. Morda je to naredil sinoči tudi v mislih. Ni rekel ne. Ni rekel da. Preprosto… pustil je, da se zgodi. Pustil je, da je dobila kar je želela.
In zdaj ga je peklo.
Znotraj.
Globoko.
Ni bilo prostora za zanikovanje. Ni bilo prostora za olajšanje. Samo zavedanje.
Z Sophie sem čutil, da nekaj raste. Nekaj čistega. Počasi. Previdno. Ampak resnično.
In zdaj je to… pohodil. Vzel je nekaj, kar je bilo nežno kot cvet, in nanj stopil z umazanimi čevlji.
Občutek v prsih je bil kot kamen.
Sophie ni vedela. Ni mogla vedeti. Ampak če bi ga zdaj pogledala… bi videla. V njegovih očeh. V tišini, ki mu je polnila misli. Videla bi ga, kako molči – in ve, zakaj.
Mia se je ob njem rahlo premaknila in naslonila glavo na njegovo ramo. Še vedno je spala, zadovoljna, spokojna. A David… je bil povsem drugje.
Sophie.
Njene oči.
Njen glas.
Njen nasmeh, ko je bila čisto blizu.
Njen vonj, ko ga je objela brez zadržkov.
Srce mu je zapelo njeno ime.
In bilo ga je sram.
Mia je še vedno spala, zavita v mehko rjuho, obraz obrnjen proti njemu. Bila je videti brezskrbna. Lepo brezskrbna. In to ga je še bolj zbodlo.
David je tiho odmaknil njeno roko, kot bi se bal, da jo bo prebudil, in se usedel na rob postelje. Njegove misli so bile megleno glasne – vsaka misel na sinočnje trenutke je bila kot oster rez.
Vedel je, da se mora odločiti.
Ne za družino.
Ne za pričakovanja.
Ne za mir.
Ampak za resnico.
In resnica je bila preprosta:
Pogrešal je Sophie.
Ne samo kot dekle, ki ga je nekoč poljubil. Ne kot prijateljico. Pogrešal jo je kot nekoga, ki ga razume, ki ga vidi, še preden on vidi sebe. Pogrešal je, kako se je ob njej počutil manj ujet, bolj… živ.
Obul je čevlje in vstal. V srcu mu je nekaj trepetalo – ne od dvoma, temveč od pričakovanja. Vedel je, da ne more čakati več. Da mora govoriti z njo. Povedati ji. Vse.
Morda ga bo prezirala.
Morda mu ne bo mogla odpustiti.
Morda bo ta zgodba končana, še preden bo zares začela.
Ampak to je bil njegov trenutek resnice. In čeprav je do zdaj sprejemal odločitve, ki so bile narejene zanj, bo tokrat naredil svojo.
________________________________________
Odpel je vrata in tiho zapustil sobo.
Mia se je rahlo premaknila, zaspano obrnjena na bok, a oči so ji ostale zaprte.
David je stopil ven na hladen zrak jutra. Ni vedel točno, kaj ji bo rekel. A vedel je, kam gre.
K njej.
korakom, ki ni več omahoval. Srce mu je razbijalo, a vsak utrip ga je le še bolj potiskal naprej. Bil je skoraj pred vrati, že na dveh korakih do nje, ko se je za njegovim hrbtom oglasil odločen, hladen glas:
»David.«
Zamrznil je. Prepoznal je glas. Prepoznal je ton.
Obrnil se je.
Filip je stal na verandi, roke prekrižane čez prsi, pogled leden in neomajen. V njegovih očeh ni bilo prostora za dvom – samo jeza, zaščita… in spomin na dnevnik, ki ga ni mogel pozabiti.
»A si si res drznil priti sem? Po vsem?«
David je počasi stopil nazaj z roba stopnic. Ni mu bilo do prepira – ampak tudi ni mogel pobegniti.
»Hočem samo govoriti z njo,« je rekel umirjeno.
Filip je stopil bližje, vsak korak kot udarec.
»Govoriti? Po vsem, kar si naredil? Po tem, kako si jo izkoristil? Po tem, kako si – in to zelo dobro veš – z enim pogledom naredil iz nje dekle, ki noče več nikomur ničesar povedati?«
David je odprl usta, a ni našel besed.
Filip je bil neizprosen.
»Prebral sem njen dnevnik. Vem, kaj si ji pomenil. Vem, kako te je čakala. In vem, kako jo zdaj razjeda to, da ne ve, kaj se dogaja. In ti si imel priložnost. Priložnost, da si zraven. Da si jasen. Da si človek. In kaj si naredil?«
David je pogledal v tla.
Filip ni umolknil.
»Odidi. Če imaš vsaj kanček dostojanstva, ji daj mir. Če pa si tukaj, da ji še bolj zamegliš glavo… prisežem, David, prvič v življenju ti bom stopil na pot.«
V zraku je zadrhtela napetost. David je zadržal dih.
In takrat…
Za trenutek, le za trenutek, se je v njem vse sesulo.
Ker Filip… je imel prav.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
čakaj, a z mio sta imela spolni odnos? bogi david.
filip se mi zdi tečka iskreno, ampak vem kaj je hotel. zgodba postaja vedno bolj žalostna, ampak mi je všeč. do zdaj mi je bil najboljši del ko sta se chloe in zoey pripravljali da bosta sledili mii in davidu.
lp
annabeth
filip se mi zdi tečka iskreno, ampak vem kaj je hotel. zgodba postaja vedno bolj žalostna, ampak mi je všeč. do zdaj mi je bil najboljši del ko sta se chloe in zoey pripravljali da bosta sledili mii in davidu.
lp
annabeth
1
ja, mela sta spolni odnos... :/ upam, da ni blo neprimerno, vsaj ne preveč.
ampak... dogajale se bodo še veliko hujše stvari, samo počakaj...
lp,
Ravenclawgirl
ampak... dogajale se bodo še veliko hujše stvari, samo počakaj...
lp,
Ravenclawgirl
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
iiiii lovam pa komi cakam nov del
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Res super zgodba🤩🤩🤩 Čeprov hah men je osebno -tud kot annabeth-chase- Filip tečka. Ampak useen super zgodba. Ampak a bo res 2 sezona???:books::books::books:
Vedno tvoja :thunder_cloud_rain:
Vedno tvoja :thunder_cloud_rain:
1
Jaa, itak bo druga sezona na koledarju je že v naprej objavljen mislm da do 4.dela druge sezone... ne vem, sama poglej;)
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
