*b* EN TEDEN KASNEJE *b*
Knjižnica je bila skoraj prazna. Tiha, kot običajno. Sophie je sedela v zadnjem kotu med policami s starimi romani, skušala se je zbrati za nalogo iz književnosti, a misli so ji uhajale. K Davidu. K čudnim pogledom Mie. K Zoey in Cloe, ki sta ji nekaj prikrivali.
In potem je zaslišala korake. Hitre. Odločne. Znane.
»Sophie.«
Glas je bil oster. Preoster, da bi pripadal komurkoli drugemu kot njemu.
Dvignila je pogled in videla Filipa — njenega starejšega brata. Njegove oči so bile temne, čeljust napeta, drža napeta kot struna.
Srce ji je zastalo. Ne. On ve.
»Greva,« je rekel in ni počakal na odgovor. Samo prijel jo je za roko in jo, skoraj brez besed, potegnil za seboj do bolj skritega, praznega kotička knjižnice, kjer je bilo vedno tiho.
Ko sta obstala, je pogledal vanjo, še vedno brez besed. Iz žepa je potegnil nekaj. Zvezek. Njen dnevnik.
»Prebral sem ga, Sophie.«
Glas mu je bil nizek, a v njem je vrelo. Komaj se je zadrževal.
Sophie je zbledela. »Ti si… TI SI GA PREBRAL?!«
»Kaj si pričakovala, da bom naredil, ko sem ga našel na mizi? Mislil sem, da je šolska naloga. Ampak ko sem začel brati…«
Zazrl se je vanjo, njegov glas je postal ostrejši. »David?! Poljubi? Zmenki? In ti… ti si mi rekla, da je samo prijatelj!«
Sophie se je zmajano zazrla v tla. »Filip, ni bilo… tako preprosto.«
»Ne preprosto?!« je skoraj zašepetal, a bilo je glasneje kot kričanje. »Sophie, ti nimaš pojma, kdo je on. Jaz sem vedel, da mu nekaj ne zaupam. Zdaj pa… zdaj si mu dala VSE, kar si. In ti si moja sestra. Ne bom gledal, kako te nekdo izkorišča!«
»Ni me izkoriščal,« je rekla tiho, a njen glas ni imel moči. Ne ob njem. Ne zdaj, ko je bila gola pred njegovimi obtožbami, razgaljena s črnilom, ki ga ni nikoli pisala z mislijo, da bo brat bral.
»Končaj to. Takoj. Prekini z njim, preden ti naredi še več škode. Resno mislim, Sophie.«
Njegov pogled je bil leden. Ni bil jezen zaradi nje — bil je besen zaradi nje. Ker mu ni povedala. Ker ni bil tam, da bi jo zaščitil.
Sophie je obstala v tišini. V prsih jo je tiščalo. V očeh so se znova nabirale solze. Ni vedela, kaj naj reče. Samo stala je tam, ujeta med ljubeznijo do brata… in nekaj, kar ji je začelo razpadati med prsti.
________________________________________
David je sedel na robu šolskih stopnic, s komolci na kolenih in pogledom uprtim v tlak. V rokah je vrtel telefon, na katerem se je še vedno svetila kratka sporočilca od Zoey:
*i* "Filip je izvedel." *i*
*i* "Prebral njen dnevnik." *i*
*i* "Razbesnel se je. Naredil sceno v knjižnici." *i*
Davidov obraz je ostal nekaj trenutkov prazen, brez izraza. Nato je z jezo udaril s pestjo po stopnici. Trdo, brez besed, brez vpitja. Samo čisti, neizgovorjeni bes.
*i* Kako si upa?! *i*
Misli so mu drvele ena čez drugo. Filip. Njen brat. Zdaj je on tisti, ki določa, ali lahko vidita drug drugega? Je res nekdo, ki si jemlje pravico odločati, kaj čuti Sophie?
David je zgrabil nahrbtnik in se dvignil, a potem… se je ustavil. Nekaj ga je zadržalo.
V prsih ga je stisnilo.
Filip morda res ni imel pravice, da se dere na Sophie, jo vleče proč in bere njen dnevnik — a tisto, kar ga je res udarilo kot hladen val, je bilo spoznanje, da je tudi njemu nekdo vse življenje določal, s kom sme biti.
Njegovi starši.
Njegova družina.
Njihovi dogovori z Miino družino.
Njuna "prihodnost", načrtovana že, ko je bil še otrok.
In jaz… sem jim dovolil. Vse sem vzel za samoumevno. Vzel sem Mio, vzel sem pričakovanja… in pustil Sophie v megli.
David je sedel nazaj. V prsih ga je dušilo.
Sophie ni naredila nič narobe. A zdaj jo kaznujejo. Zaradi mene.
Z zaprtimi očmi si je skušal priklicati njen obraz. Tiste nežne oči, rahlo zaskrbljene, kadar je molčal. Tisti nasmeh, ki ga je znal potolažiti še preden je sploh vedel, da nekaj ni v redu.
In jaz sem jo pustil samo. Spet.

David je še vedno sedel na stopnicah, čeprav se je sonce že počasi umikalo iz šolskega dvorišča. Njegove misli so bile težke kot kamenje. V prsih se mu je nabiral nemir, a noge so ostajale pri miru.
Uprl se bom, si je rekel že neštetokrat. Povedal jim bom, da nočem živeti po njihovih pravilih. Da nočem biti s Mio, če tega ne čutim. Da ne bom žrtvoval sebe…
A besede so izginile, še preden jih je lahko izrekel naglas.
Pred očmi so se mu odvile podobe domače jedilnice. Pogledi staršev, hladno logični. Oče, ki mirno govori o "odgovornosti", o "družinski vezi", mama, ki ga tiho gleda, kot da bi že vnaprej vedela, da si bo premislil. Da bo ubogal. Kot vedno.
Če bi se jim uprl, bi razočaral celo družino. Pokvaril vezi, ki jih tkajo že generacije. Razjezil bi očeta. Mamo. In tudi Mio… bi ponižal pred vsemi.
Ne. Ne zmore. Ne zdaj.
David je sklonil glavo, stisnil pest in si v mislih še enkrat rekel: To je pač življenje. Ne dobiš vedno tistega, kar hočeš.
A ravno ko je to pomislil, ga je nekaj udarilo globlje kot katerikoli opomin staršev.
Obraz Sophie.
Kako se je nasmehnila, ko jo je prvič držal za roko. Kako je zardela, ko jo je pohvalil. Njena iskrenost. Njena mehkoba. Njen pogled, ki ga je razumel brez besed.
V prsih ga je stisnilo še bolj. Zdelo se je, kot da se mu je srce skrčilo in razširilo hkrati.
Začutil je strašno, surovo hrepenenje. Ne po Mii. Ne po popolnem življenju. Ne po odobravanju.
Po njej. Po Sophie.
Po njeni bližini. Po tem, da bi ji spet gledal v oči, da bi jo držal za roko, da bi ji priznal, da mu ni vseeno. Da ga je strah, da jo izgublja. In da je najlepša stvar, ki se mu je kdaj zgodila – v svetu, kjer je bilo vse drugo vedno določeno vnaprej.
*b* ISTI VEČER – SOPHIINA SOBA *b*
Sophie je sedela na postelji, zavita v svojo najmehkejšo jopo. Njene oči so bile še vedno rahlo rdeče od tistega, kar se je zgodilo s Filipom — a bolj kot bratove besede jo je zdaj tiščal občutek, da nekaj ni v redu. Da nekdo nekaj skriva.
Ko je potrkalo na vrata, se ni niti obrnila.
»Lahko prideva noter?« je zaslišala Zoeyjin glas. Cloe je stala poleg, tišja kot običajno.
Sophie jima je samo pokimala.
Sedli sta vsak na svoj rob postelje, kot bi stopili na mino, ki bi se lahko vsak hip sprožila.
»Okej… torej, poslušaj,« je začela Zoey in izmenjala hiter pogled s Cloe. »Obe veva, da nekaj ni v redu z Davidom. In zadnje dni… sva… no, raziskovali.«
»Raziskovali?« je Sophie dvignila obrv, a njen glas ni bil hladen. Bil je ranjen. Preveč utrujen, da bi bil jezen.
»Ja,« je nežno dodala Cloe. »Videli sva ga z eno punco. Temnolasko. Vedno ista. Vedno ista ura. Vedno ista lokacija. Ampak... ne vemo, kdo je. Lahko je sošolka, lahko je iz mesta. Morda samo prijateljica.«
»Ali pa ne,« je tiho dodala Zoey. Potem je utihnila.
Sophie je pogledala iz ene v drugo. Čutila je, da nekaj skrivata. Celo v zraku je visela beseda, ki je nista hoteli izreči. Poljub.
»Sta ju videli skupaj? Kot… skupaj skupaj?«
Zoey je pogledala v tla. Cloe si je nervozno popravljala lase.
»Ne, nič takega,« je hitro rekla Cloe. »Ampak, Sophie… nekaj ni v redu. In nočeva, da te še bolj prizadene. Zato sva hoteli… preveriti, preden ti karkoli rečeva.«
Sophie je ostala nekaj trenutkov tiho. V prsih jo je peklo. Vsaka beseda, ki so jo zamolčale, jo je bolela bolj od tiste, ki so jo izgovorile.
»Zakaj imam občutek, da mi ne povesta vsega?« je tiho vprašala.
Nobena ni odgovorila. Samo tišina. In to je bilo dovolj.
Sophie je počasi vstala. Njeno telo je bilo mirno, a pogled… razbit. Izmučen.
»Če mi želita res pomagati, mi povejta vse. Ampak če me bosta samo varovali pred resnico, potem… mi ne pomagata. Samo podaljšujeta bolečino.«
Pogledala ju je še zadnjič in nežno, skoraj otožno dodala:
»Če David nekaj skriva… hočem vedeti. Ne glede na to, kako boli.«
Sophie je stala ob robu postelje, njene oči so bile mirne, a ne več zaupljive. Po sobi je visela napetost, kot elektrika tik pred nevihto. Zoey in Cloe sta si spet izmenjali pogled.
Cloe je odprla usta, a Zoey je bila hitrejša.
»Ni se zgodilo nič takega, Sophie, res.« Glas ji je rahlo zadrhtel, a skušala je zveneti odločno. »Nisva videli nobenega… poljuba. Nobenega držanja za roke. Samo… govorila sta. In mogoče bila malo… blizu. Ampak to ni dokaz, da je kaj več med njima.«
Sophie jo je gledala, s pogledom, ki je iskal najmanjši premik, najmanjši znak laži.
»Torej nista…«
»Ne,« je Zoey hitro zatrdila. »Ni bilo nič takega. Če bi bilo… bi ti povedali. Saj veš, da ti ne bi lagali, Sophie.«
Cloe je pokimala, a ni rekla ničesar.
Sophie je počasi sedla nazaj na posteljo. Prsti so se ji rahlo tresli, a je bila videti nekoliko pomirjena. Vsaj na videz.
Zoey je vstala in segla po torbi. »Pojdiva domov, Cloe. Sophie… če izveva kaj več, ti obljubim, boš prva, ki bo vedela.«
Cloe je počasi sledila Zoey proti vratom, a preden je izginila, je vrgla še en pogled na Sophie. Bila je… krhka. In vendar bolj odločna kot kdajkoli prej.
Vrata so se tiho zaprla.
Sophie je ostala sama.
Sama s svojim dnevnikom, svojimi vprašanji in — z nečim v prsih, kar ni bilo več samo bolečina.
*b* DAVIDOVA SOBA – ZVEČER *b*
David je sedel ob oknu, pogled uprt v temno nebo, ki ga je prekrivala nežna zavesa oblakov. Noč je bila tiha, a v njegovih mislih je bilo vse prej kot mirno. Že ves dan ga je razjedalo… hrepenenje.
Po njej.
Po Sophie.
Po njenih očeh, po njenih besedah, po načinu, kako je vse pri njej delovalo… resnično. Ne kot oklep v katerega so ga zapirali že leta. Ne kot Mia. Ne kot dogovor. Ne kot dolžnost.
Če je ne morem imeti javno, jo bom imel zasebno, si je nenadoma rekel.
Odločitev se mu je prikradla v srce kot požar. Hitro. Nepovratno. Ni vedel, kako dolgo bo to lahko skrival pred Mio… pred vsemi. A vedel je nekaj:
Ne bo jo pustil. Ne bo pustil Sophie.
Pravkar se je hotel dvigniti, ko so se vrata njegove sobe potiho odprla.
Mia.
Vstopila je tiho, samozavestno, z rahlim nasmeškom, ki ni dopuščal dvoma, zakaj je prišla. Nosila je svileno pižamo, njeni dolgi temni lasje so ji padali čez rame, oči pa so ga pogledale z znanim izrazom: mešanico lastništva in igre.
»Hej,« je rekla mehko. »Si mislil, da bom pustila, da danes zaspiš sam?«
David je obstal. Srce mu je utripalo v grlu, ne zaradi nje, ampak zaradi trenutka prej, zaradi misli na Sophie, ki so zdaj spet tonile v senco.
Mia je stopila bližje, položila dlan na njegov vrat in mu prišepnila:
»Veš, da si moj, kajne?«
David ni odgovoril. Samo obstal je. Zamrznjen v trenutku, razpet med dvema svetovoma.