David je strmel za Sophie, ko je nenadoma za njegovimi hrbti z zadržanim glasom zaslišal:
»Tvoj oče te čaka v pisarni. Pridi takoj.« Obrnil se je in zagledal ravnatelja, ki ga je gledal resno in brez nasmeha. Srce mu je zaigralo od nelagodja — vedel je, da ne bo lahko.
Z globokim vdihom je zakorakal proti pisarni, medtem ko je misli še vedno vrtelo Sophie.
David je stopil skozi vrata pisarne ravnatelja. Prostor je bil mračen kot običajno, s težko, formalno atmosfero, ki je Davida takoj zagrnila v neprijeten hlad. Oče je sedel za pisalno mizo, s strogim pogledom, ki ni dopuščal izgovorov.
»David, sedi,« je rekel tiho, a odločno. »Morava govoriti o tebi in tvojem vedenju.«
David je počasi sedel, občutek tesnobe mu je tiščal v prsih.
»Vem, da si zapleteno. Sophie je drugačna, razumem, da ti veliko pomeni,« je začel oče, njegov glas je bil resen. »Ampak ti si iz družine, kjer so dogovori in pričakovanja jasni. In Mia... ona ni samo dekle, ki so ti ga dodelili zaradi družinskih povezav. To je strategija, David.«
David je stisnil pest. »Vem, oče. Ampak ne morem se kar tako predati. Sophie… ona je drugačna. Ni kot Mia. Z njo se počutim resnično.«
Oče je globoko vdihnil. »Ne zanima me, kako se počutiš. Zate in za družino je pomembno, da upoštevaš pravila. Mia bo tvoja prihodnost. Ni časa za dvome, ne za ljubezenske zgodbe, ki lahko vse uničijo.«
David je pogledal proti oknu, čutil je težo odgovornosti, a tudi upanje. »Poskušal bom. Ampak Sophie… ne morem jo kar pustiti.«
»David, dovolj. Prepovedujem ti, da se še kdaj vidiš s Sophie,« je rekel odločno. »To ni prošnja, temveč ukaz. Družinske vezi in dogovori so pomembnejši od tvojih občutkov.«
David je stisnil zobe, a ni takoj odgovoril. Nato je z glasom, ki je zadrževal jezo in žalost, vprašal: »Oče, ali vsaj lahko ostaneva prijatelja? Ni lahko kar vse pretrgati.«
Oče ga je pogledal hladno. »Prijatelja? Ne, David. Vem, da boš hotel to izsiliti, ampak takšna povezava ni dovoljena. To bi samo oteževalo stvari. Moraš razumeti — to je zate in za našo družino prepovedano.«
David je začutil, kako mu srce utripati hitreje, a tudi odločnost, da se ne bo kar tako vdajal. »Razumem, a prosim, premisli. Ne želim izgubiti vsega, kar sem imel s Sophie.«
Oče je z mrkim pogledom le pokimal, a besede niso popustile. »Končano je. Prilagodi se ali boš plačal ceno.«
*b* MED TEM V KNJIŽNICI *b*
Medtem ko se je David soočal s strogo prepovedjo svojega očeta, sta se Sophie in Matthew skrivaj srečevala v knjižnici. Knjiga med njima je tiho ležala na mizi, a njune misli so bile povsem drugje. Pogovarjala sta se o šoli, sanjah in strahovih, a v ozadju je bilo čutiti nekaj več — nežno zbliževanje dveh mladih, ki si v tem kaosu okoli njih želita vsaj malo miru.
Čeprav se je v njenem srcu tiho vrtela misel na Davida, je začela čutiti, da ji Matthew počasi odpira vrata v svet, kjer ni treba skrivati čustev ali strahov. Njuna povezanost je rasla počasi, a trdno, kot nežna svetloba v temi, ki jo je obdajala.
Matthew je za hip pogledal Sophie naravnost v oči, njegova dlan se je rahlo dotaknila njene roke, da bi ji dal pogum. Njegov glas je postal tišji, a poln iskrenosti:
»Sophie, vem, da je vse okoli nas zapleteno in nejasno, ampak moram ti povedati nekaj, kar nosim v sebi že dolgo časa. Ne samo, da si mi postala prijateljica — nekaj več je. Vsakič, ko sem s tabo, se mi zdi, da svet postane bolj svetel, bolj smiseln. Ne želim skrivati, kaj čutim. Zaljubil sem se vate.«
Za trenutek je nastala tišina.
Sophie je za hip obstala, njene oči so se razširile od šoka. Globoko v sebi je začutila val mešanih občutkov, ki so jo preplavljali. Previdno je začela govoriti:
»Matthew, to, kar mi govoriš, je res lepo… ampak moraš razumeti – David mi še vedno ogromno pomeni. On je del mojega sveta, tudi če je vse tako zapleteno. Ne vem, kaj naj naredim, ker… ne želim nikogar prizadeti, pa tudi same ne vem, kam vse to pelje.«
Zazrla se je v tla, ko so ji besede kar hitele iz ust, kot da bi poskušala ubesediti svojo notranjo zmedo.
Matthew je nekaj trenutkov le gledal Sophie, njene besede so mu očitno ostale globoko v mislih. Nato se je odločil, da ne bo več čakal. Nežno jo je potegnil k sebi in ji zadržano, a odločno položil roko na lice. Njegove oči so se srečale z njenimi, polne iskrenosti in hrepenenja.
Potem je počasi nagnil glavo in jo poljubil — nežen, a strasten poljub, poln upanja in čustev, ki jih ni mogel več zadrževati. Sophie je bila šokirana, a obenem začutila toplino, ki ji je razblinila nekaj dvomov, čeprav je v njenem srcu še vedno odzvanjala tiha senca Davida.
uspela karkoli reči, so se njegove ustnice dotaknile njenih.
Poljub je bil strasten, poln zadržanih občutkov. Sophie je za trenutek otrpnila, preplavljena z nenadnim valom čustev. Ni bilo nežno, kot pri Davidu – bilo je intenzivno, drugačno, skoraj preveč.
Ko se je odmaknila, je zadihano rekla:
»Matthew… počakaj. Ne morem kar tako. Jaz… nisem prepričana.«
Matthew je za hip obstal, kot da ni povsem verjel, da se mu je Sophie res umaknila. Njegov pogled je potemnel.
»Sophie… kaj točno mi želiš povedati?« je dejal tiho, a v njegovem glasu se je začel nabirati ton razočaranja, ki je prehajal v jezo. »Najprej mi rečeš, da ti David še vedno nekaj pomeni, potem pa… potem pa mi pustiš, da verjamem, da obstaja možnost. Zdaj pa se umikaš, kot da sem naredil nekaj narobe?«
Sophie je stopila korak nazaj, zmedena, prizadeta, rahlo prestrašena.
»Nisem rekla, da si naredil kaj narobe. Samo… prehitro gre. Vse to. Jaz… rabim čas, Matthew. Po vsem z Davidom… samo…«
»Čas, seveda,« je rekel kislo, ustnice stisnjene v črto. »Ampak medtem ko ti rabiš čas, jaz pa naj čakam, kot da sem rezerva, kajne?«
»Ne, to ni pošteno,« je tiho rekla.
»Ne, res ni,« je zajecljal in odvrnil pogled. Nato se je zasmejal – na kratek, prazen način – in dodal: »Zanimivo, kako se stvari vedno vrtijo okoli Davida, čeprav si bila tukaj z mano.«
Sophie je obstala. Ni imela odgovora. In tisti trenutek je postalo jasno: ta pogovor bo pustil posledice.
*b* CLOE *b*
Skrita med visokimi knjižničnimi policami, skoraj v senci, je Cloe tiho opazovala prizor, ki se ji je pred očmi odvijal kot počasna nesreča.
Ko se je Matthew nagnil in poljubil Sophie, je Cloe instinktivno pokrila usta z dlanjo, da ne bi glasno vzkliknila. V njenem trebuhu je zavrelo – ne od jeze, ne od veselja, ampak od popolnega šoka. Nikoli si ni mislila, da bo videla Sophiejine ustnice na drugih kot Davidovih. A še bolj kot to... videla je, da Sophie ni čisto vedela, kako reagirati.
Cloe se je brez hrupa umaknila med police, potegnila telefon iz žepa in hitro natipkala sporočilo.
*b* CLOE → DAVID: *b*
*i* Sophie... poljublja se z Matthewom. V knjižnici. Zdaj. David, če ti je še vedno mar zanjo, moraš ukrepati. Takoj. Drugače jo izgubiš. Za vedno. *i*
Poslala je. Srce ji je razbijalo.
Vedela je, da bo Davidu to zlomilo srce. A hkrati... mogoče ga bo prav to zbudilo. Prej je bil tiho, zdaj pa ni več časa za molk. Če hoče Sophie nazaj, bo moral zanjo začeti resnično borbo.
*b* DAVID *b*
David je sedel v svoji sobi, še vedno z mislimi pri pogovoru z očetom. V njem je tlela jeza, toda ko je zazvonil telefon in prebral Cloeino sporočilo, se je v trenutku vse preobrnilo.
Sophie... poljublja se z Matthewom. V knjižnici. Zdaj. David, če ti je še vedno mar zanjo, moraš ukrepati. Takoj. Drugače jo izgubiš. Za vedno.
Najprej je pomislil, da si je Cloe kaj izmislila. Ali pretirava. Potem je začutil tisto ostro zbadanje v prsih. Slike – Sophie, v Matthewovem objemu, Matthew, ki se je sklanjal k njej – so mu planile v glavo kot udarec.
»NE,« je zamrmral. Nato glasneje. »Ne. Ne. NE.«
Telefon mu je skoraj padel iz rok, ko je sunkovito vstal. Dihal je hitro, neenakomerno. Roke so se mu tresle – od besa, od ljubosumja, od občutka, da se mu nekaj izmika iz rok, česar noče izgubiti.
»On? Tisti tip?« je siknil v prazno. »Misli, da ji lahko kar zleze pod kožo? Da bo z njo samo zato, ker sem bil jaz tiho?«
Zgrabil je jopič, vrata je odprl tako sunkovito, da so zaropotala ob steno. Ni ga brigalo, kdo ga bo videl. Ni ga brigalo, ali ima pravico iti tja. Vse, kar je vedel, je bilo: Sophie je njegova. Vedno je bila.
In če jo Matthew poljublja... potem bo ta večer nekdo izvedel, kako daleč je David pripravljen iti.
Z dolgimi, odločnimi koraki je krenil proti knjižnici.