*b* Plameni preteklosti *b*

Zoey je postajala nevidna. Na hodnikih so mimo nje hodili kot mimo sence. Sophie je imela Matthewa. Cloe... Cloe pa Davida. Zoey je ostajala sama, ujeta med resnicami, ki jih ni hotela poznati, in tišino, ki je postajala preglasna.

Sedela je ob oknu in buljila v ekran starega prenosnika. Nekaj v njej je cvililo. Matthew. Vedno jo je motil, nekaj v njegovih očeh, v načinu, kako se je dotikal Sophie... Vse skupaj je bilo preveč tiho, preveč preračunano.

Začela je brskati. Našla je star članek – skoraj izgubljen v arhivih.

"Tragičen požar v podeželski vili – družina Harrison zgorela do smrti. Preživel le najmlajši sin."

Ime: Matthew Harrison.

Zoey je začutila, kako se ji je dvignil želodec. Oči so ji stekle čez članek – mati, oče, mlajša sestra. Vsi mrtvi. Požar. Brez pojasnila. Po tem... nič. Matthew je izginil. Do trenutka, ko se je nenadoma prikazal na šoli.

V njej se je nekaj prelomilo. Želja po resnici se je mešala s sočutjem. Ni si mogla predstavljati, kako je bilo. Izgubiti vse. Oditi iz plamenov – sam. Mogoče... ga je ravno to uničilo. Mogoče je zato tak, kot je.

Medtem ko je Zoey odkrivala ognjene sledi preteklosti, sta Sophie in Matthew toneča v svoj svet.

Sophie je sedela v njegovem naročju, stisnjena vanj kot otrok, ki je iskal varnost.

»Cloe mi je lagala... ves ta čas. Ona in David... skupaj sta,« je šepnila. Solze so ji polzele po licih, tresla se je, a tokrat ne od strahu – temveč od razočaranja.

Matthew jo je stisnil k sebi. »Ne zaslužiš si tega. Nihče nima pravice, da te rani. Sophie... jaz sem tukaj. Vedno bom tukaj.«

Njegove roke so bile tople. Njegov glas mehak kot žamet. Bil je tolažba, ki jo je hotela sovražiti – a ji je bila preveč potrebna.

Njuna telesa so se vedno bolj zlivala v eno. Noči so bile mehke, temačne, čutne. Vsak dotik je bil obljuba. Vsak šepet znotraj štirih sten sveta, ki sta si ga ustvarila sama.

Cloe in David sta se skrivala. V globokih poljubih, v tihih trenutkih, ko so misli postajale megla. Vedela sta, da je narobe, da rane še krvavijo. A nista mogla ustaviti tega, kar ju je vleklo skupaj. Strast, krivda, ranljivost.

Zoey je sedela v knjižnici, obkrožena s starimi izrezki, knjigami o požarih, traumah, duševnih motnjah. Vse je vodilo nazaj k Matthewu. Njegovim izgubljenim letom. Njegovim očem, v katerih je zdaj videla nekaj drugega kot le grožnjo.

Sočutje.

Mogoče... Sophie ni edina, ki je začela razumeti.

*b* Iskrice iz pepela *b*

Zoey ga ni iskala. A tam je bil.

Sam, naslonjen ob ograjo za šolo, s cigareto v roki, kot senca iz starega spomina. Matthew. Človek iz pepela.

Zbrala je pogum in mu tiho pristopila. »Lahko te nekaj vprašam?«

Zazrl se je vanjo z rahlo dvignjeno obrvjo. Na njegovem obrazu ni bilo več grožnje – bil je izmučen. Tih. Celo ranljiv.

»O požaru,« je rekla. »O tvoji družini.«

Tišina med njima je bila dolga, a ne prazna. V njegovih očeh je nekaj počilo. Kot da je dolgo čakal, da bi ga nekdo vprašal – ne s sumničavostjo, ampak s skrbjo.

Sedla sta na bližnjo klop in Matthew je začel govoriti. Najprej zadržano, nato vse bolj odkrito. O materi, ki je dišala po vaniliji. O sestri, ki mu je risala risbice in jih skrivala pod blazino. O očetu, ki je bil trd, a ga je kljub temu ljubil. O noči, ko so plameni zajeli hišo… in o krivdi, ki je ni nikoli mogel oprati.

Zoey ga je poslušala. Srkala vsako besedo. Vsak vdih.

»Zbežal sem. Pustil sem jih tam,« je šepnil. »Bil sem otrok, Zoey. Ampak... včasih se zbudim in slišim, kako kričijo moje ime.«

Oči so se ji napolnile s solzami. Prvič ga ni več gledala kot nevarnost za Sophie. Gledala ga je kot fanta, ki je izgubil vse. In ki si je, v resnici, samo želel, da ga nekdo vidi.

Ni vedela, kdo je koga prvi poljubil. Samo to, da so se njuni svetovi združili v trenutku, ko so se njuni ustnici srečali. Sprva previdno, potem z vse večjo ihto. Njune dlani so se iskale. Dotiki so postajali vse bolj drzni. Matthew je bil nenadoma drugačen – ne nežen, a ne več surov. Bil je strast, ki jo Zoey ni poznala.

V naslednjih dneh sta se vedno pogosteje srečevala. V knjižnici, v zatemnjenih kotičkih mesta, celo v parku, kjer je nekoč prvič poljubil Sophie. Zoey ga je osvobajala. On pa je prebujal nekaj v njej, česar se ni zavedala, da nosi – željo, da bi bila izbrana.

»Kaj pa Sophie?« je enkrat vprašala v šepetu.

Matthew se je zazrl proč. »Mislim, da si ti edina, ki me zares vidi.«

Besede, ki so jo najprej zabolele – potem pa opile.

Sophie ni vedela. Zaupala je Zoey. Toda Zoey je zdaj nosila skrivnost, težjo od požara, ki je nekdaj požrl eno družino.