,,Ne pričakuj preveč!«'' me zjutraj med zajtrkom opomni Logan, vendar jo komaj slišim, čez prepevanje in poskakovanje Rozi in cvrčanja jajc v ponvi. ,, Nekoliko vesela si, glede na to, da greš v šolo.'' zamrmra sestrična. Vendar le na hitro pokimam in si v usta stlačim jajce, da prikrijem rdečico. Vsa vesela se odpravim v šolo in zdi se mi, da komaj zaznavam dogajanje okoli sebe. Razen vonji ti se mi v glavi prepletajo in spajajo. Zavoham čudovite vrtnice in rogljiček, celo šola je bolj bleščeča. Hodniki, ki so po navadi glasni in kričeči so zdaj umirjeni. Omarica nekoliko žari v rdeči barvi. Odprem jo, ko zaslišim: ,, Spelji se!'' Viktorija stoji tam in me naveličano gleda, jaz pa čutim, da se mi nabirajo solze. Vsa občutenja se mi vrnejo, cenen vonj parfuma vrtnic in postanih rogljičkov, umazano bež šola in bleda rdeča omarica. Vendar le vzdihnem in jo pogledam, ter ji obrnem hrbet. ,,Sem rekla!'' vzvišeno pihne Logan. Vendar presenetim samo sebe Rozi se je oglasila: ,,Ni ti rekla Cukrarna in zvenela je naveličano, pač to mora narediti zaradi imidža!'' Na ta način se vsaj malo potolažim, a dan je uničen. Bolje, da ga spet prebijem pri strukturiranju zgodbe. Saj ji moram poslati in verjetno bo odgovorila: v redi, čao. Zaboli me in zazdi se mi, da zdaj razumem vse bolečine solzavih ljubezenskih, romanov, ki sem jih brala, ah koga trapam saj jih še vedno berem. Pouk se mi vleče, kot postan žvečilni gumi. Še posebej zadnjo uro, zato vzdignem roko in poprosim profesorico matematike naj mi blagovolijo iti na WC. Še dobro, da mi dovoli po navadi zna biti posebej tečna. Še posebej glede enih in istih postaranih vicev tipa: velika ali mala potreba? Odpravim se, in zanalašč zavlačujem. Izberem si daljšo pot do stranišča in napredujem v počasnem polžjem tonu. Previdno odprem vrata, ko zagledam- njo. Stoji tam urejena, kot vedno in si s precizno natančnostjo ureja senčilo na očeh. Brez besed stopim zraven nje in si parkrat z ledeno mrzlo vodo oplaknem obraz. Mrzle kapljice, ki jih začutim mi dobro denejo. Spomnim se dogodka od včeraj in odločim se, da bom podrezala v osir. Previdno in neprizadeto vprašam: ,,Kako je Sky?'' Previdno odloži svoje senčilo in me pogleda in vzdihne: ,, V redi je, malo je bila zjutraj čudna. Saj veš reč s spominom, pa to. Mačka ma zato je doma, naj te ne skrbi.'' Pokima proti meni pospravi torbico ličili in odide. Jaz pa se počutim prav čudno in lepo obstojim tam. Sploh ni zvenela nesramno, kot pri omaricah. Ampak samo utrujeno le kaj je z njo narobe. Ali pa je le z mano ampak na svetli strani, me vsaj včasih ne ignorira me ne več in mi namenja ledenih pogledov. ,,Ali pa si vse le domišljaš in k pouku moraš,'' ledeno hladno zamrmra Logan. Le kaj je smisel pomislim, vendar se zavedam, da WC ni najboljši kraj za esencialna vprašanja. Odpravim se preden me bo profesorica pred celim razredom vprašala, če sem šla mogoče na veliko potrebo. Po koncu pouka dobesedno zdrvim domov. Kajti v tem trenutku se mi res ne da, ukvarjati z analizo vedenja Viktorije ali se sploh srečati z njo. Kajti čisto preveč zapletena je, čisto preveč in nimam energije za to. ,,Niti ni, ko je sama je sprejemljiva, ko ni sama je grozna, tu ni veliko za razumet Sweetie!'' zagodrnja Logan. Vendar pa vseeno se tako vede oseba, ki jo zanimaš ali ne? Se tako vede oseba, ki se zanima zate? Odrinem misli in se odločim, da bom nadaljevala zgodbo. Ji jo poslala in se zadovoljila z odgovorom: v redi je.,, Vendar pa to ne pomeni, da boš samo napisala nekaj pogojno sprejemljivega in poslala ne?'' zaskrbljeno vpraša Rozi. Jaz pa odkimam, seveda ne preživela bom nekaj najbolj stresnih ur svojega življenja, da bom to napisala in še nekaj, ko bom čakala. ,, Oh kako si predvidljiva!'' zagodrnja Logan vendar ne ugovarja, še sreča.
Tu je nov del moje zgodbe in upam, da vam je bil všeč:heart: