SOLVED KINGDOM / Zahteve kralja #3
14
V prejšnjem delu...
»Zakaj še ni naseljeno?« je vprašal Legolas.
»Nerodovitna zemlja in nič živali,« mu je pojasnil oče in si glavo razbijal ob dejstvu, da se sam ni spomnil tega.
»Lahko bi si mislil, da je nekaj čudnega.«
ZAHTEVE KRALJA #3
Nato so začeli načrtovati pot, izračunavati čas in nadmorsko višino, argumentirati in razglabljati dejstva ter izbirati najboljše odseke za prečkanje. Končno je Legolas izrekel vprašanje, ki je ostalo še neizrečeno.
»Torej, kdaj odpotujemo?«
Prvi se je oglasil kralj. »Najbolje, da čim prej. Najbrž princesi ni v interesu ostati predolgo v tej luknji, kajne?«
»Res mi ni,« se je grenko nasmehnila Auriel, »ampak zima se bliža. Pravočasno bi morda res lahko prišli do Srebrnega Jezera, a na poti nazaj bi nas ujel mraz. Prečkati moramo tudi manjšo gorsko verigo, kjer pa se pozimi temperature spustijo krepko pod ledišče.«
»Kaj pa če gremo čez Puščo na jugu?« je razglabljal Vuron. »Tako bi se izognili snegu.«
»Ja, vendar tam hrane ne bi bilo dovolj,« je poudaril Legolas, »že tako bomo imeli okrnjene zaloge, v sušni pušči pa ni živali s katerimi bi se hranili.«
Ni kaj, je morala priznati, vilin zna razmišljati.
»Točno tako,« se je strinjala z njim. »Na območju Jezera res ni življenja, a v gozdu pod gorami bi se našla kakšna srna ali losos. In pa v zimi potovanje res ni najprijetnejše. Stalno moraš skrbeti za ogenj in hitreje se spusti mrak.«
Spet so tehtali možnosti ene in druge poti.
Vuron je še nekaj časa strmel v zemljevid in razmišljal, nato pa zavzdihnil. »Ničesar drugega se ne da storiti. Počakati moramo, da zima mine in začnejo drevesa cveteti. Takrat se odpravimo.«
»No, pa boš le še nekaj časa obtičala z nami,« jo je zbodel Legolas in skoraj se ji je zdelo, da je prepir prejšnjega dneva že pozabljen.
Ob misli, da bo naslednjih nekaj mesecev ostala zaprta v tej utrdbi, se je namrščila in gledala kralja kako je zvil zemljevid, ter ga skrbno pospravil nazaj v omaro.
»Legolas, prosim pospremi gostjo do njenih prostorov. Potrebujem nekaj časa zase,« je Vuron naročil sinu.
»Sama znam priti do svoje sobe,« je ugovarjala, a ji je Legolas nakazal naj bo tiho in hitro sta odšla iz dvorane. Zavila sta desno in to je Auriel zmedlo.
»To ni hodnik do spalnice. Ali je kakšna bližnjica ali kaj?« je vprašala princa.
»Ne greva do tvoje sobe,« ji je rekel, »poiskati ti grem nekaj drugega za obleči.«
»Hvala Bogovom,« se je Auriel zahvalila višjim silam, »v tej tesni obleki že težko diham.«
Nasmehnil se je in še enkrat sta zavila desno. In še enkrat. Pa potem levo. In spet desno. Auriel je nehala šteti ovinke, saj bi se v vsakem primeru izgubila, tudi če bi vedela kolikokrat sta zavila desno.
»Pa koliko, za vraga, je ta luknja velika?«
»Še malo, skoraj sva tam,« ji je odvrnil.
In res. Šla sta po stopnišču navzdol in pred njima se je odprl prostor, velik komaj kot malo večja izba, in stara skoraj toliko kot sama zemlja. Komaj kaj svetlobe je sijalo skozi majhno režo pri strani, pa vendar dovolj, da je lahko videla debelo plast prahu na nerazpoznavnih predmetih, ki so bili razmetani po tleh.
:speaking_head: Na Pisalnico se vračam z novim delom in sporočam, da lahko že jutri pričakujete novega!
Komentiraj, če ti je zgodba všeč in se pišemo :blush:.
»Zakaj še ni naseljeno?« je vprašal Legolas.
»Nerodovitna zemlja in nič živali,« mu je pojasnil oče in si glavo razbijal ob dejstvu, da se sam ni spomnil tega.
»Lahko bi si mislil, da je nekaj čudnega.«
ZAHTEVE KRALJA #3
Nato so začeli načrtovati pot, izračunavati čas in nadmorsko višino, argumentirati in razglabljati dejstva ter izbirati najboljše odseke za prečkanje. Končno je Legolas izrekel vprašanje, ki je ostalo še neizrečeno.
»Torej, kdaj odpotujemo?«
Prvi se je oglasil kralj. »Najbolje, da čim prej. Najbrž princesi ni v interesu ostati predolgo v tej luknji, kajne?«
»Res mi ni,« se je grenko nasmehnila Auriel, »ampak zima se bliža. Pravočasno bi morda res lahko prišli do Srebrnega Jezera, a na poti nazaj bi nas ujel mraz. Prečkati moramo tudi manjšo gorsko verigo, kjer pa se pozimi temperature spustijo krepko pod ledišče.«
»Kaj pa če gremo čez Puščo na jugu?« je razglabljal Vuron. »Tako bi se izognili snegu.«
»Ja, vendar tam hrane ne bi bilo dovolj,« je poudaril Legolas, »že tako bomo imeli okrnjene zaloge, v sušni pušči pa ni živali s katerimi bi se hranili.«
Ni kaj, je morala priznati, vilin zna razmišljati.
»Točno tako,« se je strinjala z njim. »Na območju Jezera res ni življenja, a v gozdu pod gorami bi se našla kakšna srna ali losos. In pa v zimi potovanje res ni najprijetnejše. Stalno moraš skrbeti za ogenj in hitreje se spusti mrak.«
Spet so tehtali možnosti ene in druge poti.
Vuron je še nekaj časa strmel v zemljevid in razmišljal, nato pa zavzdihnil. »Ničesar drugega se ne da storiti. Počakati moramo, da zima mine in začnejo drevesa cveteti. Takrat se odpravimo.«
»No, pa boš le še nekaj časa obtičala z nami,« jo je zbodel Legolas in skoraj se ji je zdelo, da je prepir prejšnjega dneva že pozabljen.
Ob misli, da bo naslednjih nekaj mesecev ostala zaprta v tej utrdbi, se je namrščila in gledala kralja kako je zvil zemljevid, ter ga skrbno pospravil nazaj v omaro.
»Legolas, prosim pospremi gostjo do njenih prostorov. Potrebujem nekaj časa zase,« je Vuron naročil sinu.
»Sama znam priti do svoje sobe,« je ugovarjala, a ji je Legolas nakazal naj bo tiho in hitro sta odšla iz dvorane. Zavila sta desno in to je Auriel zmedlo.
»To ni hodnik do spalnice. Ali je kakšna bližnjica ali kaj?« je vprašala princa.
»Ne greva do tvoje sobe,« ji je rekel, »poiskati ti grem nekaj drugega za obleči.«
»Hvala Bogovom,« se je Auriel zahvalila višjim silam, »v tej tesni obleki že težko diham.«
Nasmehnil se je in še enkrat sta zavila desno. In še enkrat. Pa potem levo. In spet desno. Auriel je nehala šteti ovinke, saj bi se v vsakem primeru izgubila, tudi če bi vedela kolikokrat sta zavila desno.
»Pa koliko, za vraga, je ta luknja velika?«
»Še malo, skoraj sva tam,« ji je odvrnil.
In res. Šla sta po stopnišču navzdol in pred njima se je odprl prostor, velik komaj kot malo večja izba, in stara skoraj toliko kot sama zemlja. Komaj kaj svetlobe je sijalo skozi majhno režo pri strani, pa vendar dovolj, da je lahko videla debelo plast prahu na nerazpoznavnih predmetih, ki so bili razmetani po tleh.
:speaking_head: Na Pisalnico se vračam z novim delom in sporočam, da lahko že jutri pričakujete novega!
Komentiraj, če ti je zgodba všeč in se pišemo :blush:.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Yay končno! Če verjameš sem včeraj vsakih pet minut med šolo pregledovala pisalnico, če je nov del že objavljen. Res je super!!:purple_heart::blue_heart::green_heart::yellow_heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
O, boga Auriel. Ampak bo vsaj dobila nova oblačila! Del je super, kot vedno, in sem ga že nestrpno pričakovala!:heart_decoration:
0

j
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
SUPER!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Jaa, seveda mi je všeč! Ampak glej,da ga res napišeš!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Odlično!!! Vedno ko zagledam nov del, skače do stropa XD Ampak resno, naj jutri pride nov del!!
Ly, No Name
Ly, No Name
0
Res bo jutri dopoldne objavljen, prisežem :)
P.S.: Hvala, da bereš. Sem kar malo pogrešala komentarje za prejšnjih nekaj delov.
Love uuu tooo :)
P.S.: Hvala, da bereš. Sem kar malo pogrešala komentarje za prejšnjih nekaj delov.
Love uuu tooo :)
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
To je tako noro dobrooooo!!! Prisežem da si zaslužiš velikoooo več lajkov in komentarjev!
0
Moj odgovor:


Svetovalnica
Glasbena Šola?!
Hellow!!:shamrock::four_leaf_clover:
Pač js hodim v glasbeno šolo ane in igram flavto. Pač sj ne da mi ni fajn ne znam najboljš razložit ampak se bom potrudila čim bolje opisati vse tako da bom kar začela; :upside_down::point_down::point_down:
Uglavnem ko smo se mogli odločit za inštrument katerega hočemo igrat in sem šla z mojim atijem na dan odprtih vrat sem si takoj v glavo zapišila violino in sem jo hotela igrati drugih inštrumentov pa nisem več želela poslušat (otroška trma) in ko sma prišla z atijem domov me je mama vprašala kaj hočem igrat in sem takoj planila naprej ter rekla da želim violino. Potem pa je mami sam rekla da ne in pika ko sem jo pa vprašala zakaj pa je rekla ker bi si pri violini zvila hrbtenico in vrat (#nohate do tistih ko igrate to mnenje ma moja mama). Hotela sem se upreti in kaj reči nazaj ampak me je mama samo resno premerila in začela povpraševati o drugih inštrumentih. Potem nisem vedela več kaj hočem, mama mi je mešala glavo, nisem imela koga na katerega bi se lahko obrnila zato sem to jezo, žalost in obup potlačila in ko je prišel dan ko smo morali izbrati je moja dobra prijateljca bleknila "flavta" zato sem jaz tut ker nisem mela pojma kaj drugega naj. Potem pa na vpisu pa mi je povedala da ona ne bo igrala flavte ampak klavir. Takrat me je resno spreletel srh ker jaz nisem imela drugih inštrumentov ki so mi bili všeč razen violina. Potem pa nisem hotla izpast slabo in sem se branila da bom igrala flavto ker sem js tk hotla itd. Saj bi tam ko sem bila s "komisijo" za sprejemne izpite v GŠ rekla violina ampak bi imela kasneje težave z mamo zato nisem. Začela sem hoditi na vaje flavte in učiteljica me je zasovražila ker nisem vadila, ker se mi preprosto ni ljubilo, nisem imela zanimanja. Vse občutke sem še vedno zadrževala in leta so šla naprej in sedaj smo tu. Jaz sem obupana in nesrečna saj sem bila lani na sistematchem pregledu in mi je zdravnica rekla da imam ukrivljeno hrbtenico skupaj smo ugotovili da je to zaradi flavte (igram prečno flavto). In se je v meni prebudil spet občutek surove jeze, razočaranja in hrepenenja po tem da bi povedala vse staršem. In sem jim povedala vendar ne direktno iskala sem daljšnice samo da bi se izognila temu stavku: "Nočem več igrati flavte in hoditi v GŠ!!!" in res izognila sem se mu mama pa me je začela zasliševati itd. in je rekla da nj grem igrat kitaro ali harmoniko. Skos mi govori in se zvečer z atijem pogovarja zakaj sem izbrala to glup* flavto in ne kakega drugega inštrumenat. Jaz se pa vedno ko to slišim zjočem in si govorim v glavi da saj si je sama kriva in ne jaz sj mi ona na konc koncev ni pustila da bi igrala to kar si želim. Sedaj me je pa vse minilo danes me je imelo da bi kar prikorakala v kuhinjo in se zadrla da nočem več igrati flavte!!! Ampak se vedno zadržim. Ne vem več kaj naj naredim v ponedeljek imam izpit jaz pa ničesar ne znam ne zljubi se mi začet vadit kr vem da me pol drugo leto čaka isto, ne upam si povedat mami da nočem več igrati flavte tako da sem v začaranem krogu. Učiteljici za flavto ne upam nič reči. Vrtim se v krogu, nisem dovolj močna da bi se lahko soočila z vsem tem tako ali tako pa so tu še druge težave... Nimam ideje kaj naj naredim.
Naj povem mami?
Se naj izpišem iz glasbene šole?
Kako naj bi povedala mami če bi ji že??
Hvala če mi boš pomagal_a. Res v tem trenutku rabim nekoga ki bi mu to vse lahko zaupala nič ne pomaga če stvari napišeš preko spleta to ni nič potrebujem osebo ki bi se ji lahko zaupala a take osebe ni!! Sj to zdj ni važno samo prosim če mi lahko pomagate. In se opravičujem za tale spis ampak sem morala napisati loliko da sploh lahko razumene stvari.
Lepo se imejte;:slight_smile:
Berry:cherry_blossom:
Pač js hodim v glasbeno šolo ane in igram flavto. Pač sj ne da mi ni fajn ne znam najboljš razložit ampak se bom potrudila čim bolje opisati vse tako da bom kar začela; :upside_down::point_down::point_down:
Uglavnem ko smo se mogli odločit za inštrument katerega hočemo igrat in sem šla z mojim atijem na dan odprtih vrat sem si takoj v glavo zapišila violino in sem jo hotela igrati drugih inštrumentov pa nisem več želela poslušat (otroška trma) in ko sma prišla z atijem domov me je mama vprašala kaj hočem igrat in sem takoj planila naprej ter rekla da želim violino. Potem pa je mami sam rekla da ne in pika ko sem jo pa vprašala zakaj pa je rekla ker bi si pri violini zvila hrbtenico in vrat (#nohate do tistih ko igrate to mnenje ma moja mama). Hotela sem se upreti in kaj reči nazaj ampak me je mama samo resno premerila in začela povpraševati o drugih inštrumentih. Potem nisem vedela več kaj hočem, mama mi je mešala glavo, nisem imela koga na katerega bi se lahko obrnila zato sem to jezo, žalost in obup potlačila in ko je prišel dan ko smo morali izbrati je moja dobra prijateljca bleknila "flavta" zato sem jaz tut ker nisem mela pojma kaj drugega naj. Potem pa na vpisu pa mi je povedala da ona ne bo igrala flavte ampak klavir. Takrat me je resno spreletel srh ker jaz nisem imela drugih inštrumentov ki so mi bili všeč razen violina. Potem pa nisem hotla izpast slabo in sem se branila da bom igrala flavto ker sem js tk hotla itd. Saj bi tam ko sem bila s "komisijo" za sprejemne izpite v GŠ rekla violina ampak bi imela kasneje težave z mamo zato nisem. Začela sem hoditi na vaje flavte in učiteljica me je zasovražila ker nisem vadila, ker se mi preprosto ni ljubilo, nisem imela zanimanja. Vse občutke sem še vedno zadrževala in leta so šla naprej in sedaj smo tu. Jaz sem obupana in nesrečna saj sem bila lani na sistematchem pregledu in mi je zdravnica rekla da imam ukrivljeno hrbtenico skupaj smo ugotovili da je to zaradi flavte (igram prečno flavto). In se je v meni prebudil spet občutek surove jeze, razočaranja in hrepenenja po tem da bi povedala vse staršem. In sem jim povedala vendar ne direktno iskala sem daljšnice samo da bi se izognila temu stavku: "Nočem več igrati flavte in hoditi v GŠ!!!" in res izognila sem se mu mama pa me je začela zasliševati itd. in je rekla da nj grem igrat kitaro ali harmoniko. Skos mi govori in se zvečer z atijem pogovarja zakaj sem izbrala to glup* flavto in ne kakega drugega inštrumenat. Jaz se pa vedno ko to slišim zjočem in si govorim v glavi da saj si je sama kriva in ne jaz sj mi ona na konc koncev ni pustila da bi igrala to kar si želim. Sedaj me je pa vse minilo danes me je imelo da bi kar prikorakala v kuhinjo in se zadrla da nočem več igrati flavte!!! Ampak se vedno zadržim. Ne vem več kaj naj naredim v ponedeljek imam izpit jaz pa ničesar ne znam ne zljubi se mi začet vadit kr vem da me pol drugo leto čaka isto, ne upam si povedat mami da nočem več igrati flavte tako da sem v začaranem krogu. Učiteljici za flavto ne upam nič reči. Vrtim se v krogu, nisem dovolj močna da bi se lahko soočila z vsem tem tako ali tako pa so tu še druge težave... Nimam ideje kaj naj naredim.
Naj povem mami?
Se naj izpišem iz glasbene šole?
Kako naj bi povedala mami če bi ji že??
Hvala če mi boš pomagal_a. Res v tem trenutku rabim nekoga ki bi mu to vse lahko zaupala nič ne pomaga če stvari napišeš preko spleta to ni nič potrebujem osebo ki bi se ji lahko zaupala a take osebe ni!! Sj to zdj ni važno samo prosim če mi lahko pomagate. In se opravičujem za tale spis ampak sem morala napisati loliko da sploh lahko razumene stvari.
Lepo se imejte;:slight_smile:
Berry:cherry_blossom:
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori

ŠPANIJA :yellow_heart::yellow_heart::yellow_heart::yellow_heart::heart::heart::heart::hear
SWS.lover
je odgovoril/a na
Ok torej zdaj sem se vpisala

uauuu to je tookkk lepo :heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart