Ko sem se vselil, sem na notranji strani vhodnih vrat našel nekaj, česar lastnik ni omenil.
Pet zarez v lesu.
Ne naključno—narejene so bile v ravni liniji, kot da jih je nekdo vsak dan dodal eno. Pod njimi je bilo s svinčnikom napisano: “Ne pusti mu, da pride ven.”
Obrnil sem se, da bi vprašal lastnika… ampak je že odšel.
Prvo noč sem spal slabo. Nekaj me je zbujalo—ne zvok, bolj občutek. Kot da nekdo stoji preblizu. Ko sem odprl oči, ni bilo ničesar. Samo tema… in vrata, ki so bila malenkost priprta.
Prepričan sem bil, da sem jih zaprl.
Drugo noč sem zaslišal dihanje.
Ne iz hodnika. Iz stanovanja. Počasno, globoko, pretežko, da bi bilo moje. Sledil sem mu skozi temo—do vrat. Špranja med njimi je bila črna, kot luknja, ki pogoltne svetlobo.
Dihanje je prihajalo od tam.
Nisem jih odprl.
Tretjo noč sem našel še eno zarezo na vratih.
Šesto.
Takrat sem začel zaklepati. Dvakrat. Preverjati okna. Ugasniti vse luči, da bi videl, če se kaj premakne. In vsako noč… dihanje bližje. Najprej pri vratih. Potem v hodniku. Potem… tik pred spalnico.
Četrto noč sem se zbudil, ker je nekdo sedel na robu moje postelje.
Vzmetnica se je udrla. Počasi. Teža je bila resnična.
Nisem odprl oči.
Dihanje je bilo zdaj nad mano. Čutil sem topel izdih na obrazu, rahlo vlažen, kot da prihaja iz ust, ki se ne zaprejo povsem.
In potem—šepet:
“Zakaj si me zaklenil?”
Zmrznil sem. Nisem dihal. Nisem se premaknil.
Teža je izginila.
Ko sem zbral pogum in odprl oči… je bila soba prazna.
Vrata pa široko odprta.
Naslednje jutro sem hotel oditi. Vzel sem torbo, odklenil vhodna vrata… in obstal.
Zareze.
Bilo jih je več. Ne šest.
Naštel sem jih počasi, z roko, ki se mi je tresla.
Sedem.
Osem.
Devet.
Deset.
Nisem jih delal jaz.
Za mano je nekaj zelo tiho izdihnilo.
In glas, komaj slišen, tik ob mojem ušesu, je rekel:
“Prepozno je. Zdaj si ti notri.”...