Naprej iscite kot BOŽIČNA (NE)SREČA. Oprostite za zamike.

1. POGLAVJE


»Rada bi šla v vesolje in si ogledala zvezde ter planete in bitja ki živijo na njih!« sem rekla ko me je oče držal v naročju, bil je božični večer in stara sem bila 6 let, skupaj z mamo smo sedeli na malem balkončku na vrhu naše hiše. »Kaj pa če tam ni ničesar Anna?« me vpraša mama. »Kaj pa če je tam VSE?« rečem.

10 let pozneje

Sovražim božič, sovražim ga, to je zame najslabši čas v letu. Povsod mrgoli ljudi, vsi so nasmejani in po vseh izložbah lahko vidiš povsem predraga božična darila. V vsakem lokalu vrtijo Jingle Balls ter na sploh povsod vidiš ta grozni božični duh! Nevem kaj ljudje vidijo na tem prazniku, kaj je smisel daril, božične večerje in vsega okraševanja? Zakaj bi rabil razlog za to, da kupiš darila, večerjaš z družino in okrasiš dom? Jaz ubistvu že na sploh ne maram časa z družino, ter daril in okraskov, vse je tako kičasto in praznično. Odkar se je mama na novo poročila ni več isto, tisti Liam, je vse pokvaril, bogat je, zato smo se iz našega majhnega stanovanja preselili v njegovo gromozansko hišo, vem, ne bi se smela pritoževati, a meni se to zdi huje, kot pa trpeti revščino, še posebej, če živiš z kakšnim ošabnim moškim, ki se na vse pretege trudi, da se ti prikupi z dragimi darili. Za razliko od mojega mlajšega brata Maksa, jaz nisem nasedla njegovim poizkusom prilizovanja. Vedela sem, da bo enkrat zapustil mojo mamo, ona pa bo spet obupavala, ter ob večerih hodila v lokale delat kot natakarica, ter se prodajat moškim, dokler spet ne bo našla »pravega« zanjo, ki jo bo spet pustil na cedilu. To je en razlog zakaj ne maram več božiča.
Odkar je umrl moj oče, moja mama skozi življenje hodi kot senca svoje nekdanje podobe, še se smeji, a nikoli tako kot se je ko je bil oče še živ. Umrl je točno na božični večer, zame je hotel kupiti še eno darilo, ker sem si ga tako želela, da se je odločil skočiti v bližnjo trgovino z igračami, a ko je tekel, da bi še ujel uro preden se trgovina zapre, ga je zbil avto, mrtvo pijan voznik ga je povozil do smrti. Za to še zdaj krivim sebe, če si ne bi zaželela tistega darila, bi bil oče se danes lahko živ. Maks se ne obremenjuje ravno s tem, ko je umrl je bil on še majhen dojenček, ki kaka v plenice, sicer pa je nor na Liama in njegovo limuzino s katero naju pelje v šolo. Jaz pa...ne morem pozabiti, takrat sem bila stara 8 let in vsak božič, od tretjega leta naprej sem se zjutraj zbudila, vzela blazino in odšla v sobo od staršev, nato sem začela skakati po njuni postelji ter vpiti »Božič jeeeeee, božič jeeeee!!!!!« tepla sem ju z blazino ter skakala po njima, dokler se nista zbudila, imeli smo pretep z blazinami, nato pa je mama naredila vročo čokolado s penicami in piškoti. Ko smo jo pili smo odšli odpret darila, vedno sem dobila knjigo, od nekdaj sem rada brala, ko sem bila majhna mi je knjige bral oče, ker sem jih hotela tudi sama, sem se naučila brati pri četrtih letih, a vseeno sem vedno najraje poslušala očeta kako mi bere. Poleg knjige sem ponavadi dobila kakšno sladkarijo in pulover, ali pa plišasto igračo. Seveda jih sedaj ne dobivam več, knjige si kupujem sama, to je edina dobra stvar, ki jo vidim, ker ima mama bogatega moža, dobila sem svojo knjižnico. Ubistvu je stekleni vrt, ki gleda proti mestu(živimo na hribu), v njem imam vse knjige, ter pisalno mizo, kavč in ležalne vreče, okrasila sem si ga z lučkami ter rastlinami, to je edino kar imam rada od dekora, lučke. Večkrat prespim v steklenem vrtu in dolgo v noč gledam zvezde na nebu. Predstavljam si da je ena od njih moj oče, ter si zamišljam kako bi bilo, če bi bil še vedno živ. Ne bi živeli tukaj in tudi ne bi hodila na to grozno šolo, še kar bi imela prijatelje in še vedno bi bila srečna. Želim si staro življenje, star božič in veselje. Sedaj ga sovražim, ker sem sama kriva, da se je zgodilo kar se je, če ne bi bilo tistega darila...Nikoli ne bo več isto, sedaj vsak božič grem na pokopališče ter uredim očetov grob. Seveda prihajam vsak teden, a za ta praznik ga vedno posebno okrasim, ker je to obletnica njegove smrti, ko končam sem tam še dolge ure, nato hodim po mestu in gledam veselje, ki žari na obrazih ljudi, domov se vrnem šele okoli štirih zjutraj, ko vsi v hiši že spijo, nikoli ni nikomur mar za to kam gram in kdaj bom prišla nazaj, zato to s pridom izkoriščam, tudi to je ena od dobrih stvari v novem življenju, a vseeno bi raje imela tri leta hišnega pripora, raje bi živela v podirajoči se bajti brez pitne vode, kot pa da živim to življenje sedaj.
Malo podrobneje vam bom opisala mene ter mojo družino.
Živijo! Jaz sem Anna Swan, imam dolge rjave lase ter modre oči, oboje imam po očetu, sem srednje visoka, kakor sem že rekla rada berem, rada bi postala pisateljica, zato je seveda moj najljubši predmet slovenščina. Stara sem 16 let, in obiskujem srednjo šolo Hackley. Rada imam tudi vesolje, zelo rada bi odšla tja, si ogledat planete, in kaj je na njih, večkrat razmišljam o tem kakšna bitja živijo, nekje tam in kaj počnejo, zdi se mi nerealno, da bi bili edina vesoljska civilizacija in jaz si zato želim spoznati druge, njihove navade, rada bi videla kako izgledajo, kako dobro so razviti... Za božič sedaj dobim najnovejšo elektroniko, ter razne drage cunje, Liam je rekel da bo zame postavil planetarij na strehi, seveda sem vesela glede tega, a vem da se je hotel le še bolj prikupiti mami. Sicer bi pa tudi raje imela le majhen balkonček kot ga je imel oče, za opazovanje zvezd.
Moj brat Maks je star 10 let, ko je umrl oče je imel le 2 leti. Ima rjavo blond lase ter rjave oči, on je bolj po mami. Obožuje video igrice in v šoli je za razliko od mene zelo priljubljen. Je zelo povprečen učenec, rad ima RAP glasbo, v sobi ima cel glasbeni stolp. Vsak božič dobi nov playstation ter ogromno najnovejših iger. Rad bi imel službo v kateri bi igral igrice in s tem služil...
Mama, je bila prijetna nasmejana ženska, saj se še kar smeji, a nikdar več nisem videla tistega nasmeha, ki ga je vedno poklonila mojemu očetu, ko smo bili skupaj. Ko je umrl, je delala do jutra, da smo lahko preživeli, preselili smo se v majhno stanovanje. Nekaj časa nisem obiskovala šole, dokler ni našla Liama, preselili smo se in odšla sem na novo srednjo šolo. Ko smo se odeselili, je pustila službo natakarice, ter postala brezposelna, to pomeni da je cel dan doma, ali pa gre po nakupih. Je zelo privlačna ženska, zato se ne čudim da je Liam padel nanjo, a ravno v tem je problem, mislim ne v njeni lepoti, v tem, da sedaj trpim Liamovo bližino. Pozabila sem povedati, ime ji je Carllot.
Liam je bogat in uspešen moški, ves čas se slini nad mamo, ona pa je zaradi tega vsa srečna. Poročila sta se ko sem imela 12 let, pred tem smo živeli v majhnem stanovanju. Ukvarja se z valutami in je seveda kot vsak poslovni moški ves čas elegantno urejen. Z nama je ves prijazen, ves čas nama kupuje darila, da bi se nama prikupil, Maks je že davno padel na njegove pasti, jaz pa se še zdaj upiram. Večino časa ga ni doma, a ko pride, se ves čas vrti okoli mame, hoče jo imeti le zase, to sem opazila takoj, želi si, da naju z Maksom ne bi bilo, a ker sva, naju hoče zamotiti z darili in drugimi stvarmi, da bi lahko bil sam z najino mamo. Tudi njo zasipa z »malenkostmi«, vsak teden ji kupi novo ogrlico ali pa uhane. Med vikendi hodita na razne zabave, njegovih bogatih prijateljev, vračata se šele pozno ponoči, a jaz vseeno še bedim, vedno grem spati zadnja, nevem zakaj ampak tako je.
Mojemu očetu je bilo ime Olliver, klicali so ga Ollie, mama ga je noro ljubila, bil je lep, zabaven, pameten, dobrodušen in nadvse dober oče. Vedno ko mislim nanj, me prežema gromozanska žalost in mučna krivda, za njegovo smrt. Bil je astronom, ko je bila noč jasna, je odšel na streho hiše, kjer je imel nekaj takega kot opazovalnico, na njej je imel velik teleskop, ter udoben sedež, zraven katerega je stala mizica. Opazoval je zvezde in luno, vsakič sem se mu pridružila, sedla sem mu v naročje in tudi sama kdaj pogledala skozi teleskop. On je zarisoval poti zvezd, vmes mi je kazal ozvezdja, vsi ki so ga poznali pravijo, da sem mali oče, pa če tudi sem punca. Tudi sama vidim vse te podobnosti, in všeč so mi.
Najhuje je ker se ne morem pogovarjati o tem, odkar je umrl sem govorila le z mamo, bratom, Liamom, učiteljicami(spraševanja) in nekaj sošolci, ko sem si morala kaj izposoditi, ali pa smo imeli delo v skupinah. Nikoli nisem govorila o svoji bolečini, žalosti ali krivdi. Nikoli. V prvi(osnovni) šoli sem imela nekaj prijateljev, a ko sem odšla na drugo šolo se nisem več trudila da bi navezala stike z sošolci. Tudi z mamo ne morem govoriti, že sama je še kar vsa potrta, čeprav si žalost poizkuša ublažiti z mislijo da ima sedaj Liama in da je tudi on dober človek. Saj ne rečem, pomagal nam je iz zagate, namesto da bi se kot večina obrnil in odšel skozi vrata, a to je naredil le zaradi tega, da se lahko naslaja nad tem kako lepo ženo ima.
Če povzamem vse kar sem povedala. Moje življenje je grozno.



































2. POGLAVJE

Zjutraj se zbudim in ugotovim da je prvi december. Vstanem ter si grem pripravit zajtrk, Liam je že zdavnaj v službi, mama pa ponavadi spi dlje časa, naredim zajtrk zase, Maksa in mamo, nato grem zbudit brata. Skupaj hodiva v šolo ker je osnovna šola na katero hodi samo nekaj ulic stran od moje. Odidem v kopalnico ter se preoblečem in umijem, make upa ponavadi ne nosim, nanesem si le puder in nekaj senčila. Pripravim torbo in začnem tolči po vratih bratove kopalnice(vsak ima svojo). »Odpri! Zamudila bova pouk!« kričim. »Pusti me pri miru, saj bom takoj!« mi odgovori. Neham tolči ter odidem po stopnicah v predsobo, oblečem si dolg plašč in črne bulerje, čeprav ne maram Liamovih daril, se rada oblačim lepo, moj stil je preprost in eleganten, vedno sem urejena.
Zaslišim topotanje nog po stopnicah in prikaže se Maks, v rokah drži svojo zeleno torbo z njegovim imenom. To torbo mu je podaril oče ko je bil še čisto majhen to je edina stvar ki mu je ostala od njega in tudi edina torba ki jo je kadarkoli nosil, samo tako vem da ga še ni pozabil in da ga ima še kar rad, ne glede na to, da je bil le dojenček.
Odprem vrata in stopim v oster zimski zrak. Ne maram božiča, a to ne pomeni da ne maram zime, to je moj najljubši letni čas. Rada bi živela nekje v hladnejših krajih, ker če je mrzlo, lahko greš v topel dom z opečnato pečjo, se usedeš na kavč, piješ kakav in gledaš filme. Ali pa se greš s prijatelji (če jih imaš) sankat ali kepat. Zima je tisti magičen čas v letu ko misliš da je vse mogoče.
Maks me prebudi iz misli, ko se prerine mimo mene, da bi odšel, sledim mu brez besed. Ponavadi se ne pogovarjava ampak samo hodiva in gledava v tla. Včasih pride mimo njegov prijatelj, in on seveda odide z njim. Saj mu ne zamerim, postala sem zelo redkobesedna oseba. Ampak danes, se je začel pogovarjati z mano »Kaj imaš danes na urniku?« me je vprašal. »Mislim da kemijo, slovenščino, šport, umetnost in matematiko, kasneje pa še astronomski krožek. Zakaj sprašuješ?« mu odgovorim. »Nevem, nisem vedel kaj naj te vprašam.« je rekel. »Zakaj pa naj bi me kaj vprašal? Ponavadi hodiva v tišini, nisem opazila da bi te to motilo.« se začudim. »Ja, ker nisem želel da to vidiš, rad bi se pogovarjal s tabo. Ne poznam te dobro čeprav si moja sestra, rad bi izvedel kaj več.« reče. »Prav, če želiš ti povem nekaj stvari o meni. Mislim da to že veš, rada berem in rada imam vesolje.« »Ja to vem, nadaljuj.« pričakujoče me je pogledal, »Hmmm, nimam prijateljev, rada imam zimo, rada se lepo oblačim, ne maram make upa, rada gledam ljubezenske filme...« »Fuuujjjj!« me je prekinil.«. »Kaj pa je?« vprašam. »Rekla si da imaš rada ljubezenske filme!« reče. »Je s tem kaj narobe?« se zasmejim. »Mislim vem da si punca ampak tega pri tebi nebi pričakoval.« odvrne. »Sem mislila da želiš izvedeti več o meni, pa sem ti povedala, ali naj nadaljujem, ali boš sedaj razmišljal samo o tem, da ima tvoja sestra rada romantične filme?« ga vprašam. Zamomlja nekaj takega da naj nadaljujem, nato pa zagleda svojega prijatelja in se obrne k meni »Lahko nadaljujeva jutri, rad bi šel z Nickom?« me vpraša. »Seveda.« odgovorim. Maks steče k Nicku in udarita si petki.
Zbode me pri srcu, sama sebe vprašam kako to da je lahko on tako priljubljen, jaz pa ne. Nato se spomnim da tudi sama nisem želela prijateljev. Do zdaj.













3. POGLAVJE

Ko pridem na astronomski krožek, je tam le neka punca. Nevem, kako ji je ime, a se vseeno odpravim do nje. Pridem do njene mize ter pokažem na stol poleg nje »Je ta stol zaseden?« vprašam. »Ne, lahko prisedeš, jaz sem Chloe. Ti?« reče ter malo odmakne stol da se lahko usedem, »Anna sem.« ji odgovorim.
Med krožkom ves čas klepetava o vsakdanjih stvareh, v kateri razred hodiva, kam želiva po srednji šoli, pogovarjali sva se o fantih(to je bil moj prvi ženski pogovor). Ko sva končali s poukom, sva odšli domov. Ugotovila sem da Chloe živi zelo blizu naše hiše, zato se zmeniva, da greva naslednji dan skupaj v šolo.
***
Ko se naslednji dan zbudim se najprej ne spomnim kaj sem, nato se spomnim, da sem v hiši maminega drugega moža in najraje bi v nekaj brcnila, a ko se spomnim včerajšnjega dneva, nisem več tako jezna. Takoj grem zbudit brata, da ne bi zamudila dogovorjene ure. Nisem mu povedala kaj se je zgodilo včeraj, želim da je to presenečenje. Odpravim se v kopalnico ter se stuširam, za razliko od prejšnjih dni si nadene malo več make upa, ter oblečem eno od oblek ki mi jih je kupil Liam. Pripravljena sem že 20 minut pred odhodom, zato se počim na kavč in pogledam nekaj risank na Disney Channelu.
Ko pride Maks, se odpraviva. Tokrat greva po drugi poti. Razložim mu da želim malo spremembe, ker sem se že naveličala hoditi vsak dan po isti poti. Ko prideva na križišče, pri trgovini Tiffany zagledam Chloe. Pomaham ji in ona mi pomaha nazaj. Maks me vpraša »Nisi rekla da nimaš prijateljev?«, ko hodiva proti Chloe mu razložim »Včeraj sva se spoznali.«. Ko prideva čez cesto, nama pride on že naproti. »Hej! Kdo pa je to?« vpraša »Moj mlajši brat Maks« odvrnem, »Prejšnjič mi ga nisi omenila.« reče »Nisva še prišle na temo družina.« se zasmejem. Maks gleda Chloe z velikimi očmi, kakor da jo hoče požreti, mislim da se je zaljubil:)
Odpravimo se naprej po poti in Maks se spomni na včerajšnje jutro, spet me začne spraševati, jaz pa mu pridno odgovarjam. Kasneje vplete še Chloe, na koncu pa sprašuje le še njo. Vidim kako jo gleda, definitivno se je zaljubil vanjo. Ampak to bo gotovo slej ko prej minilo. Upam.
Ko Maks povprašuje Chloe o njenem življenju, hobijih in vsem čudnem na tem svetu, se moram smejati, saj bi se pridružila pogovoru in tudi moj brat gotovo ne bi imel nič proti, a nevem če bi zdržala. Vprašanja so bila tako nedolžna in neumna, da se mi je zdelo da mi bodo odpadla pljuča ko sem se smejala. »Ali lahko poližeš svoj komolec?« vpraša Maks. »Jaz ga lahko glej!« reče in že viha rokav, da bi ji pokazal »Ne, ne, ne saj je vredu, res verjamem ti.« hitro reče Chloe.
Ko končno pridemo do Maksove šole, se ta obrne k meni in me objame »Rad te imam.« reče. Za nekaj časa popolnoma zamrznem, nato pa ga objamem nazaj »Tudi jaz te imam rada.«. Ko me spusti in odide, razmišljam, kdaj me je nazadnje nekdo objel, ne mislim tistih objemov ki jih dobiš za rojstni dan, ali ko srečaš stare znance, mislim tiste objeme, ki nekaj pomenijo, ki so veliki in topli in so več kot le pozdrav ali voščilo.
Zavem se, da še kar stojim na pločniku, pred šolo s Chloe za mojim hrbtom. Obrnem se, ter se ji nasmehnem »Greva, da ne zamudiva pouka, jaz imam prvo uro geografijo, učiteljica Jones je nepopustljiva glede zamujanja. Nočem imeti pripora.« rečem »Potem pa greva!« odvrne.
Odideva po ulici, mimo nekaj trgovin in izgineva za ovinek. »Saj sva prijateljici kajne?« vprašam »Ti si moja prva prijateljica Anna.« mi veselo odvrne. Nasmehnem se. Moram se smejati, prvič po dolgih letih imam prijateljico! Ubistvu prvič v življenju! »Potem sva na istem.« ji rečem. Objame me prek ramena in tako objeti odideva do šole.
Ko pridem do svoje omarice, je ura že skoraj devet, a vseeno pospremim Chloe do njenega razreda.
Seveda zamudim uro, a do sedaj mi je postalo že popolnoma vseeno, če dobim pripor.

Po pouku odidem v učilnico za pripor. Na srečo je danes dežuren učitelj naravoslovja James Brown, eden tistih, ki pustijo učencem delati kar želijo.
Čeprav je od začetka šole minil komaj teden, sem tukaj, v učilnici ki se nekaterim zdi kot pekel. Že v prejšnji šoli sem bila nekajkrat zadržana po pouku, zato sem vedel kako to deluje. Človek bi si mislil, da nisem nikoli bila kaznovana. A sem bila. Velikokrat, vsaj v šoli.
Odidem do zadnje vrste in se usedem. Iz torbe vzamem knjigo, trenutno berem Ena majhna laž. Spet. To je moja najljubša knjiga. Prebrala sem jo že vsaj dvajsetkrat in še kar se je ne naveličam. Govori o svobodi, a to svobodo moraš najti v knjigi. Veliko ljudem sem priporočila knjigo, a niso našli bistva, vsaj ne pravega.
Odšla bom stran.
Odšla bom od glasov, vpitja, razočaranja.
Odšla bom od svojih zablod, napak in obžalovanja.
Odšla bom od vsega tega, kar naj bi bila in kar ne morem biti.
Saj je vse skupaj laž.

To je moj najljubši odlomek iz knjige. Sama bi rada naredila isto, a ne morem. Sedaj imam vsaj prijateljico. To mi daje upanje in veselje.





































4. POGLAVJE

Ta vikend je meteorski dež! Vsako leto me je oče na to noč peljal kampirati na bližnji hrib, kjer sva vso noč gledala zvezde. Bilo je čudovito. Sedaj hodim sama, saj Maksa vesolje ne zanima. A letos bom povabila Chloe da greva skupaj.
»Hejj!« zakliče Chloe in mi steče nasproti. Konec pouka je. Na dvorišču je ogromno dijakov, a se jih od nekod pojavlja še več. Petek je, zato se vsi zadržujejo pred šolo, ter se menijo za zabave, zmenke in nevem kaj še. »Hej! Iskala sem te!« ji nasmejana odgovorim »Jutri je meteorski dež, bi šla z mano kampirati?« jo vprašam. »Seveda!!! Lahko pridem takoj zdaj če želiš!« odgovori. Nasmeh mi malo uplahne, ko pomislim da bi Chloe spoznala Liama, a ona nadaljuje »Pridem danes ob šestih, bodi pripravljena! Veliko prostora zavzamem!«.

Chloe se ni hecala. Res porabi OGROMNO prostora. Pojavila se je točno ob šestih, vsa nasmejana in otovorjena z tremi potovalkami in kovčkom. »Kaj pa imaš tu notri?« sem jo vprašala »Jaz sem nazadnje imela toliko prtljage ko smo se selili!« vzkliknem »Sabo imam vso svojo kozmetiko, kajti če ne skrbim za svojo kožo se takoj pojavijo gromozanski mozolji, ki jih nočeš videti. Zraven pa sem prinesla še nekaj malenkosti za tvojo sobo, če bi bila slučajno zanemarjena, seveda oblačila, odejo« »Ali misliš tukaj ostati cel teden!?« jo prekinem. Navihano se nasmehne. »Ne. Ne, ne ne ne! To ne bo šlo!«rečem »Verjemi, bom že prepričala tvoje starše!« nasmehne še bolj na široko. »Saj ni problem v moji mami.« rečem. Nočem še začeti debate o Liamu. »Samo...Veš, nikoli še ni nihče prespal pri meni, še posebej ne v tej hiši.« razložim, čeprav to definitivno ni vzrok zakaj nočem da Chloe ostane tukaj cel teden. »Daj noooo! Zabavno bo! Boš videla!« Nisem vedela da se človek lahko smeji tako široko, njena usta so bila razpotegnjena od ušesa do ušesa. Vdala sem se. »V redu no, pridi že notri.« rečem.
Chloe vstopi in se razgleda. Primem njen kovček in jo odpeljem do svoje sobe.
Ko odprem vrata zaslišim glasen pok. Hitro se obrnem, saj takoj pomislim da je Chloe padla. To se ni zgodilo, Chloe je izpustila vse svoje potovalke ter z odprtimi usti zijala v mojo sobo. Nisem vedela da jo bo to tako osupnilo. Res je da sem imela največjo sobo v hiši, imela je majhen steklen obok, kjer sem sedela in zrla v zvezde skoraj vsako noč. V kotu je bila velika postelja, zraven vrat sem imela gromozansko omaro. Vse to je kupil in v mojo sobo postavil Liam. Sama se nisem ozirala na vse te stvari. Še ena stvar s katero se je še bolj prikupil moji mami.
Ko si je Chloe opomogla, me je pogledala in rekla »Nisem vedela da imaš tako veliko sobo, ali tako lepo!« pognala se je proti postelji in se vrgla nanjo, nato je prisežem da v manj kot eni sekundi bila pred mojo omaro in iz nje vlekla vse mogoče cunje. »O ne.« sem pomislila »Ta teden bo peklenski.«. Saj ne da ne maram Chloe, ampak to kar sem prestala po tem ko sem ji pustila da odpre mojo omaro je bilo grozno. Naredila je modno revijo, kar je pomenilo da sem v naslednjih urah bila prisiljena pomeriti vse obleke in čevlje ki sem jih imela v omari. Okej. Ni bilo takoo grozno. Rada sem lepo oblečena in ko sem se navadila hitro slačiti in oblačiti majice in obleke ne da bi se mi zataknile ob moje lase ali nos sem se že vživela v vlogo. Chloe je obleke ocenjevala od ena do deset. Tiste z najboljšo oceno je dajala na en kup, tiste z nižjo na drug.
»Mmmm... Tale je malce preširoka. 6/10.« je mrmrala. Jaz pa »Se hecaš! Ta majica razgalja vse moje obline, ki, če še ne veš, niso ravno namenjene za buljenje v njih!« ne maram oprijetih majic, čeprav imam rada oblačila. Zdi se mi kakor da kar kričijo po otipavanju in gledanju v neprimerne dele telesa. Ne mislim ves čas zardevati medtem ko me fantje pogledujejo! Enkrat sem to napako že naredila. Nikoli več ne oblečem oprijete majice. Mislila sem da sem se vseh znebila, a Chloe jih je iz omare privlekla kakšne deset.
Chloe se končno naveliča. Odidem v kuhinjo in naredim pizza kruhke. Chloe se ta čas razgleduje po hiši, ko pa odprem pečico se pojavi za mano in mi ukrade tri kruhke ter si jih naenkrat zbaše v usta. Res je hitra, zato poiskusim rešiti preostali krožnik pred njenimi požrešnimi usti in pri tem polovico kruhkov stresem na tla. Te pa, kakor sem videla vzame majhna postava oblečena v sive kavbojke in sinje moder pulover. »Maks!!!« zakričim »Vrni moje kruhke!« delam s eda sem jezna, a se takoj zasmejim in z krožnikom stečem za njim, Chloe pa za mano.
Do Maksove sobe pridem pravočasno, da lahko podstavim nogo pred vrata. Odprem vrata in vidim svojega brata ležati na postelji, jesti pizza kruhke in prižigati playstation, kakor da je to edino kar je počel zadnjih pet minut. Vržem se na posteljo in ga začnem žgečkati po trebuhu, stopalih in vratu. Njegovo telo se stresa od smeha »Nehaj!« kriči »Predam se! Kruhki so tvoji! Samo nehaj! Prosimmm! Ihihiahaahha! Annaaaaa! Nehaj!« končno popustim in vzamem kruhke ter jih postavim..na prazen krožnik!
Chloe se za mano nedolžno smehlja vsa umazana okoli ust »Mislim da je zmanjkalo kruhkov« reče nedolžno in vzame še tiste tri ki so ostali, ter enega da Maksu. »Oooo...tiiii! Boš že videla!« rečem in se vržem še nanjo.
Vsi tri se močno smejemo da nam zmanjka sape, zato se vsi malce pomirimo. »Pojdita v dnevno sobo!« rečem zato da bi dala mir, kajti vedela sem kakšen je Maks ko je razposajen. Teka okrog in kriči. Ponavadi ga zamotim s filmom, to najbolj pomaga. »Oba! Izberita si nekaj kar bomo gledali.« Poženeta se proti vratom in tekmujeta do dnevne. Maks zmaga. Seveda.
Vstanem in na hitro pospravim posteljo, da bi bila videti vsaj približno pospravljena, nato pa odidem na hodnik in se po ograji spustim do konca stopnic. Odprem vrata v kuhinjo in iz omare izbrskam kokice. Vržem jih v mikrovalovko. Če že ne morem kruhkov bom pa kokice kajne? Slišim Chloe in Maksa v sosednji sobi, ki se prepirata kaj bomo gledali »Daj no, Hulk je najboljši film vseh časov!« reče Maks »Ne hvala, raje umrem kakor pa da gledam tega velikanskega škrata ki teka naokrog v kopalkah!« se upira Chloe » Potem pa vsaj Maščevalce!« jo skuša prepričati.
Neham poslušati, saj so kokice nared. Predvidevala sem da ne bosta uskladila svojih želja, kajti moj brat zna biti zelo trmast, še posebej ko gre za filme. Spomnila sem se da imam v sobi ogromno CD- jev ki sem jih imela še od otroštva.
Odprem omaro v kateri imam spravljene knjige in CD-je ter pobrskam med njimi. Najdem risanko WALL-E. Z njo se odpravim po stopnicah v dnevno sobo in ne da bi kaj rekla CD vstavim v predvajalnik. Film se začne in vsi utihnemo ter se usedemo na kavč »Daj mi kokice.« reče Maks »Kakšna je čarobna beseda?« ga malo podražim »Prosim.« odgovori in zavije z očmi. Podam mu skledo z kokicami, ki je po zaslugi Chloe že napol prazna. Čudim se da je tako suha glede na to da poje trikrat toliko kot tehta. Mislim da ta večer ne bom uspela veliko pojesti, kajti večina bo pristala v trebuhu mojega požrešnega brata in prijateljice.
Ko se film konča, Maks že spi. Ura je skoraj devet in to pomeni da bo vsak čas domov prišla mama, takoj za njo pa Liam. Chloe želim spraviti iz hiše, da bi preložila snidenje z mojim očimom. »Greva na sprehod.« rečem »Rada bi šla na svež zrak.« Ni se upirala. Podala sem ji njen plašč, sama pa si ogrnila svojega. Oprem vrata in stopim na hladen svež zrak. Osmi december je. Kmalu bo začelo snežiti. Upam da po meteorskem dežju. Zaprem vrata ko zaslišim da se mi je Chloe pridružila. Nekaj časa samo zrem v jasno nebo, ki diši po zimi in upanju. »Zima je moj najljubši letni čas.« rečem »Ampak december je najslabši mesec kar jih poznam.« dodam. »To se ne sklada. Ali eno ali drugo. Ne moreš oboževati zime, hkrati pa ne maraš decembra. To je ne logično. Moraš se odločiti.« brezbrižno odvrne. V tem je problem. Jaz nočem izbirati. Rada bi le svoje staro življenje. A edina moja želja je neuresničljiva. Super.

Odklenem vrata hiše, ter se potiho splazim notri, za sabo potegnem še Chloe in ji pokažem naj bo tiho. Zadnje kar želim, da ji mojo mami in Liama predstavim ob enih zjutraj. Šli sva na dolg sprehod. Obkrožili sva celotno mesto in mislim da nisem edina ki se počuti kakor da bo zdaj zdaj umrla.
Maksa ni več na kavču, to pomeni da ga je Liam odnesel v sobo. Splazim se po stopnicah navzgor in odprem vrata svoje sobe. Chloe podam eno mojih pižam. Pomignem ji na zaprta vrata moje kopalnice. Uležem se na posteljo in prižgem lučke. Pogledam skozi okno. Noč je jasna.
Zaslišim škripanje postelje ko se Chloe uleže zraven mene. Obrnem se »Lahko noč.« rečem, a nato opazim da že spi.