ELEANOR
"Rad se bi pogovoril z vami," bujno klepetanje o sinočjem umoru prekine inšpektor Debois, ki vstopi v dnevno sobo.
"Mislite zdaj?"začudeno vpraša Lawrence in njegov očarljiv nasmeh se razblini.
"Da, gospodič Lincoln," odvrne inšpektor. "Bi vas motilo, da ste prvi vprašani?"
Lawrence odkima in se presede iz kavča za majhno leseno mizo, kamor se usede tudi Debois. "Na poti do te sobane," začne govoriti slednji s svojim prodornim glasom, "mi je prišlo na uho, da ste vi tisti, ki ste našli truplo gospodične Roberts. Je to res?"
"To je res," po tiho pritrdi Lawrence in svoje žadaste oči usmeri proti tlom. Opazim tudi, da zadržuje solze. Seveda, Chloe je bila njegova punca. Kljub temu da sta se razšla že dolgo, sem vedno imela občutek, da ima še vedno čustva zanjo. Zdaj pa je našel njeno truplo. "Zjutraj sem prvi vstal in šel sem do skupne kopalnice, ko sem zagledal odprta vrata njene sobe .... pa tudi njo. Mrtvo."
Zagledam, kako se inšpektor trudi, da ne bi pokazal čustev. Jaz pa se Lawrencovi pripovedi nisem mogla upreti. "Em, kako dolgo ste poznali Chloe Roberts?" se premaga Debois. "Od študija? Od kdaj prej?"
"Hodila sva v isto gimnazijo, kjer sva se spoznala," mu je zaupal Lawrence. "Bila sva par, in sicer vse do sredine f akultete. Ampak če sem iskren, jo nikoli nisem nehal ljubiti ...." Imela sem prav. "... vendar sem se moral sprijazniti s tem, da sem jo izgubil. Veste, Chloe je bila najbolj izjemna ženska, ki sem jo spoznal."
"Hvala vam," hladno pripomne inšpektor in njegove mišje oči se ozrejo proti Kiari. "*i*Gospodična*i* Lincoln, naslednji ste."
Sošolka mrko pokima in se usede na mesto, kjer je bil prej njen dvojček, in si za ušesa zatakne svoje božanske temne lase.
"Najprej vas moram vprašati, kje ste bili v času umora Chloe Roberts, in sicer včeraj okoli desetih zvečer?"
"Bila sem v svoji sobi," zdolgočaseno odgovori sošolka in iskreno pogleda policista poskuša iskreno pogledati. "In tam se nisem pripravljala za izvedbo umora, če tako mislite, temveč sem se počasi odpravljala v posteljo."
"Lahko kdo to potrdi, gospodična Lincoln?"
Kiarine sive oči se široko razprejo in njen droben obraz prebledi. "Ne, nihče ne more dokazati tega," žalostno odvrne Kiara in hitro poskuša zamenjati temo. "Pa naj vam odgovorim, preden me boste sami vprašali — o Chloe nisem imela posebnega mnenja, odkar sem jo v gimnazijo prvič srečala. Edino, kar bi ji lahko zamerila, je bilo to, da je bilo nekoliko proti moji razmerju. Sem namreč lejzbika in Kathleen je moja punca."
Inšpektor Debois se od presenečenja prestavi na svojem usnjenem stolu in pri tem nehote sede na del svojega vranjega suknjiča. "Oh, gospodična Parker ..." sestri se spogledata ".... Kathleen, bi se lahko presedli sem, prosim?"
Kathleen vstane in sede na drugo mesto, pri čemer jo Raymond seveda občudujoče gleda. Lawrencova dvojčica pa se medtem nazaj zlekne k meni na kavč.
"Kaj pa ste vi delali v času umora?" jo vpraša Debois.
Kathleen se nezadovoljno presede na sosednji stol. "V kopalnici sem bila, inšpektor Debois, in ..."
"... jaz sem jo videl, kako je odprla vrata, se na hitro preoblekla in odšla v svojo sobano!" se zadaj oglasi Raymond, kot bi jo želel varovati.
Sledi trenutek tišine, nato pa inšpektor da pozornost moji sošolki in nadaljuje: "Kako dobro ste poznali gospodično Roberts?"
"Ne dosti," premišljuje Leen in se medtem praska po mastnih svetlih laseh. "Prvič sem jo videla v srednji šoli. Zdela se mi je nekoliko zadržana, a zelo dobra učenjakinja in izredno zvesta. Do nekaterih."
Deboisa je očitno Kathleen precej dolgočasila — kakšno presenečenje, tudi mene je —, zato se obrne proti Raymondu. "Gospodič ..."
"Williams, gospod," ga dopolni moj umetniški sošolec in se napoti proti mizi, čim se njegova ljubezen ne umakne. Čim to stori, Ray začne govoriti: "Chloe Roberts mi ni pomenila kaj več kot le sošolka. A vendar sva enkrat govorila o meni pravzaprav. Ni me razumela."
"Kaj ni dojela?" radovedno sprašuje naprej inšpektor.
Raymond zavzdihne in si gre z roko skozi mršave lase. "Moje osebnosti. Posebej tiste bolj umetniške."
"Kot razumem, ste jo lahko opazovali od daleč," se lotita naslednje teme. "Ste kdaj opazili koga, s kateterim je imela kakšen nesporazum, ki je morda prerastel v prepir? Se vam kaj sanja, kdo bi lahko zagrešil umor?"
Raymond se popraska po pobriti bradi in nato v strašljivem tonu odgovori: "Ne, gospod Debois, ampak imam občutek imam, da storilec ni daleč od nas. Kdo ve? Morda je v tem hotelu ravno v tem trenutku, če ne kar v tej sobi."