*b*Kako se je vse začelo:*b*

*i*Že pred tisočimi leti so med nami obstajali ljudje s posebnimi sposobnostmi. Ti so jih uporabljali proti boju pošasti, ki so želele prevzeti Zemljo. Iz roda v rod so se tako te moči predajale, a samo v eni krvni družini. Danes je bil na vrsti novi član.*i*


*b*ALEX:*b*

»Joj, kako je danes vroče!« se je pritožila, ko je stopila iz šole: »Ko vsaj ne bi oblekla debelega dela uniforme,« zastokala je, ko je mimo nje stopil še en učenec v kratkih rokavih. »Saj ne more biti tako hudo,« jo je skušala spodbuditi njena najboljša prijateljica Sky. »Bi rada zamenjala?<< jo je Alex grdo pogledala in si iz torbe vzela steklenico z vodo. »Kaj!?« je zacepetala z nogami: »Lahko bi prisegla, da je bila še malo prej polna!« »Oprosti glede tega,« se ji je opravičila Sky: »Bila sem tako žejna.« »Vedno jemlješ mojo vodo« se je pritožila Alex: »Kaj sem tvoja trgovina z zastonj vodo ali kaj?« Sky se je zasmejala. »Saj bom jutri prinesla svojo,« je obljubila. »Zdaj pa moram iti, orkester se začne čez 1 uro!« »To vedno obljubiš!« je Alex zaklicala za njo in gledala kako je stekla po poti do bližnjih hiš. Počasi se je odpravila do avtobusne postaje. Šoferju avtobusa je pokazala svojo vstopnico in se usedla k oknu.
»Oprostite,« ga je poklicala čez nekaj postaj: »Šli ste mimo moje postaje.« Voznik ni niti trznil, ko ga je Alex rahlo pocukala za rokav. Ozračje je postalo temno in mrzlo. »Oprostite?« Končno je imel tega dovolj. Obrnil se je in razkril nečloveški obraz. Na njegovih, kot oglje črnih ustnicah se je zibal nasmeh. Alex je zakričala, medtem pa se je pošast vstala. Začela se je spreminjati – njene noge so se razmnožile, kot od pajka in postale črne. Na ustnicah je še vedno imel nasmeh. Avtobus je začel nenadzorovano voziti po cesti. Alex je počasi stopala do konca avtobusa, pošast pa se ji je bližala. Deklica se je končno spotaknila in padla. Pogledala je proti pošasti, ki je zdaj stala nad njo. Njena usta so se razširila čez njeno glavo – bila je pripravljena na umor. Alex je zamižala in pomislila: »Tako se me bodo vsi spominjali, kot osebo, ki je umrla na najbolj kul način – pojedla jo je pošast.« Zavohala je pošastin zadah, ki je smrdel po nafti in krvi. Čakala je na boleč občutek zob na njeni glavi, a se je zgodilo preprosto nič. Pogledala je gor – pošast se je obrnila v drugo smer. Pokukala je izven pošasti in našla fanta, z rjavimi lasmi, ki je izgledal njenih let. »Te je poslal Anthrax?« se je nasmehnil: »Zakaj sploh sprašujem, saj že vem, da te je.« Nato je roke dal skupaj in eno stisnil v pest, v drugi pa dvignil kazalca in sredinca. Roke je potegnila narazen in iz njih je prišel moder sunek energije, ki je izgledal kot meč. Njegove oči so se zasvetile tako žareče modro, kot meč in pripravil se je na napad. Pošast ga je začudeno pogledala in v hreščečem, mrzlem in pokajočem glasu rekla: »Anton?« »Ne Anton,« ga je popravil fant: »Jaz sem njegov sin Leo.« Pošast se je zasmejala: »Super! Še toliko lažje za ubiti!« in se pognala proti Leu. Ta je z žarečim mečem lahkotno prerezal čez pošastin trup. Alex je zajela sapo, ko jo je poškropila pošastina kri. Leove oči so nehale žareti, meč pa je izgini. Stopil je proti voznikovem sedežu in zamomljal: »Torej, kako se že tale stvar vozi?« Potegnil je ročko in avtobus se je majavo ustavil. »Hvala bogu, da smo bili na cesti brez avtomobilov,« je zavzdihnil in pogledal proti negibnemu telesu, ki je ležalo na tleh. Tedaj je zagledal Alex
____________________________________________________
O wow! Tole je mal dalši del:sweat_smile:
Ne vem zakaj, ampak samo obsedena sem z imenom Leo:laughing::stuck_out_tongue_closed_eyes: