tabu 1. del
3
"Koliko časa se tako že počutiš?"
"Zakaj vas zanima?"
"Zakaj pa me ne bi zanimalo?
"Ker te moj lajf nima kaj brigati!"
"Rowan..."
"Oprostite nisem tako mislil malo me je zaneslo."
"Razumem da greš skozi težke čase in točno zato sem tukaj zate da mi lahko vse poveš."
"Vsi ste isti..."
"Ne sledim najbolje..."
"Vsi odrasli ste isti! Vsi mislite, da se bo vse uredilo samo zaupati moram neznani ženski! Kot da je to nekaj najlažijega!"
"Rowan..." gospa Smith zavzdihne.
"Od Aprila."
"Oprosti ne razumem kaj misliš."
"Že od Aprila se počutim tako."
"Kako?"
"Prekleto! Dobro veste kako!"
"Šele ko boš lahko sam sebi priznal kako se počutiš ti lahko pomagam."
"Dobro no! Vsi ste tako zateženi! Že od Aprila se počutim drugače."
"Kako?"
"Ugh! Slabo, ne počutim se vredu v svoji koži."
"Razumem. Mislim da bova za danes končala."
"Prav."
"Oh, Rowan!"
"Ja?"
"Razmisli malo o današmji uri boš?"
"Bom."
*b*Rowan*b*
K psihologinji se vozim z busom. Moja starša sta prezaposlena, da bi me peljala. Zato verjetno tudi ne vesta kako mi je. Ravno ujamem avtobus. Nabito poln je. Nekdo zavpije: "Lejte geja hahaha!" nekaj glasov se zasmeji. Sem že navajen. Ugh, to sovražim zdi se mi da sem se narobe izrazil. Mogoče navajena? Ugh, ne Rowan ne. Avtobus je prijeten, sam sedim. Gledam mimo bežeče stavbe Londona. Začelo je kapljati. Po šipi v potokih tečejo kapljice rahlo sivkaste vode. Ko prispem domov zavoham sveže pečen krompirček z dunajskim zrezkom in kuhano zelenjavo. Krasno. Očitno sta starša spet v "family time" počutju. Odidem v kuhinjo, tam je že zbrana moja celotna družina. Mami Marah mi nameni širok nasmeh da vidim vse pobeljene zobe vključno z osmicami. Oči Thomas me le na hitro ošvrkne in nekaj zamomlja v pozdrav. Sestra Tori me vpraša kako je bilo, Jackob, moj mali brat, pa se igra s krompirčki. Vsedem se in hitro vase zmečem nekaj prekuhane zelenjave in še surov krompirček. Potem se odpravim v mojo sobo, se vržem na posteljo in odprem sporočila na telefonu. Oh sms od Nicka. Nevem kaj se dogaja med nama ampak nekaj očitno se.
-------------------------------------------------------------------------------------
hai guyss ik še ena zgodba mam pa 3 nedokončane hah se opravičujem ampak ko berem za nazaj mi ni všeč in moram od začetka lol. no tale zgodba je mal drgačna od drugih. hope u like it.
sky
"Zakaj vas zanima?"
"Zakaj pa me ne bi zanimalo?
"Ker te moj lajf nima kaj brigati!"
"Rowan..."
"Oprostite nisem tako mislil malo me je zaneslo."
"Razumem da greš skozi težke čase in točno zato sem tukaj zate da mi lahko vse poveš."
"Vsi ste isti..."
"Ne sledim najbolje..."
"Vsi odrasli ste isti! Vsi mislite, da se bo vse uredilo samo zaupati moram neznani ženski! Kot da je to nekaj najlažijega!"
"Rowan..." gospa Smith zavzdihne.
"Od Aprila."
"Oprosti ne razumem kaj misliš."
"Že od Aprila se počutim tako."
"Kako?"
"Prekleto! Dobro veste kako!"
"Šele ko boš lahko sam sebi priznal kako se počutiš ti lahko pomagam."
"Dobro no! Vsi ste tako zateženi! Že od Aprila se počutim drugače."
"Kako?"
"Ugh! Slabo, ne počutim se vredu v svoji koži."
"Razumem. Mislim da bova za danes končala."
"Prav."
"Oh, Rowan!"
"Ja?"
"Razmisli malo o današmji uri boš?"
"Bom."
*b*Rowan*b*
K psihologinji se vozim z busom. Moja starša sta prezaposlena, da bi me peljala. Zato verjetno tudi ne vesta kako mi je. Ravno ujamem avtobus. Nabito poln je. Nekdo zavpije: "Lejte geja hahaha!" nekaj glasov se zasmeji. Sem že navajen. Ugh, to sovražim zdi se mi da sem se narobe izrazil. Mogoče navajena? Ugh, ne Rowan ne. Avtobus je prijeten, sam sedim. Gledam mimo bežeče stavbe Londona. Začelo je kapljati. Po šipi v potokih tečejo kapljice rahlo sivkaste vode. Ko prispem domov zavoham sveže pečen krompirček z dunajskim zrezkom in kuhano zelenjavo. Krasno. Očitno sta starša spet v "family time" počutju. Odidem v kuhinjo, tam je že zbrana moja celotna družina. Mami Marah mi nameni širok nasmeh da vidim vse pobeljene zobe vključno z osmicami. Oči Thomas me le na hitro ošvrkne in nekaj zamomlja v pozdrav. Sestra Tori me vpraša kako je bilo, Jackob, moj mali brat, pa se igra s krompirčki. Vsedem se in hitro vase zmečem nekaj prekuhane zelenjave in še surov krompirček. Potem se odpravim v mojo sobo, se vržem na posteljo in odprem sporočila na telefonu. Oh sms od Nicka. Nevem kaj se dogaja med nama ampak nekaj očitno se.
-------------------------------------------------------------------------------------
hai guyss ik še ena zgodba mam pa 3 nedokončane hah se opravičujem ampak ko berem za nazaj mi ni všeč in moram od začetka lol. no tale zgodba je mal drgačna od drugih. hope u like it.
sky
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Dejansko je fullll dobraaaaa
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ja, zelo zanimiv začetek, si se pa tudi zelo potrudila da pišeš slovnično, ker nekateri pišejo tako da sploh nerazumem, bom pa spremljala tvojo zgodbo
0
Moj odgovor:
Axiety girl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Motnje hranjenja
jaz mam en velik problem. strah me je jesti. da se bom zadušila. da se mi nekje zatakne hrana. premišljujem sam o tem. hrana se mi gnesi, ko jem premišljujem o vsakem požirku. ne morem več. hočem ven iz tega. enkrat sem že šla čez to, sam ni bilo tako hudo. sam jokam. nihče me ne razume. prijateljic pa nimam da bi jim povedala. bojim se da bi me ljudje kritizirali in obsojali zaradi tega. to ve samo moja mama. ko jem me je strah in ne delam drugega kot premišljujem o hrani, potem grem na wc in to kar je ostalo v ustih izplunem (ne izbruham) sam splavim si ven usta. moja mama je edina ki me razume. samo ko je poleg upam jesti. čez 3 tedne gre za 4 dni na izlet. strah me je da mi bo preveč. je edina katera me razume. čeprav se ji zadnje case to zdi noro. imam hude migrene in občutek da bom padla skupaj. prejšnji teden sem šla od pouka zarafi tega. prbič sem to nekomu zaupala. strah me je. rabim pomoč!






Pisalnica