33. POGLAVJE
Sandra in Antonia stopita v hišo in se napotita v kuhinjo. Za mizo že sedijo Peter s sinom Chrisom, Andrew in Kate, takrat pa se jim pridruži še Antonia. Medtem Sandra steče nazaj v kuhinjo.
"Oh, Antonia, kako pa si ti?" vpraša Peter.
"No, v redu. Kakor se trenutno da biti," odvrne Antonia, ko za mizo pride Sandra in odloži piščanca. "Postrezite si," pove in se nasmehne.
"Sandra, si resna? Vse to za nas?" je začudena Kate, Sandra pa se ji v odgovor le rahlo nasmehne in sede zraven nje.
"Res nam je žal," začne Antonia in pogleda soseda z otožnimi očmi. "Kar naenkrat so prišli kriminalisti in morali smo iti iz hiše do jutri."
"Hej, sosedje smo, Antonia!" odvrne Peter in na široko odpre zelene oči.
"Nekaj me zanima, Antonia. Nisi bila do sedaj ...," skuša reči Sandra, a ji postaja vse bolj nerodno. "... v priporu in obtožena obeh umorov?"
Antonia že hoče reči nekaj v odgovor, a jo Andrew prehiti: "Je bila."
*
"Peter, greš lahko po krpo v sobo za goste, kjer je spala Antonia?" prosi Sandra moža.
"Da," odvrne Peter in odhiti v sobo.
*i*Kje za vraga je ta krpa*i*, se vpraša, ko pride. Pogleda v omaro. Tam je ni. Pogleda na posteljo. Tam je ni. Pogleda na nočno omarico. Tam je ni, temveč je na njej knjiga.
Peter stopi k omarici in vzame v roke knjigo. Na njej ni naslova, ne imena avtorja, le rjava platnica. *i*Ta knjiga zagotova ni naša*i*, po premisleku ugotovi.
"Ati!"
Peter hitro odloži knjigo in se obrne proti vratom.
Pred njim stoji njegov petnajstletni sin. Začudeno ga pogleda s svojimi temnimi očmi in vpraša: "Kaj delaš? Zgledaš prestrašen."
"Nič, Chris, nič. Vse je v redu."