35. POGLAVJE
"Ati, potrebuješ pomoč?" zakliče Antonia, ko vidi Mika, ki hodi po stopnicah.
"Saj nisem star devetdeset!" nekoliko užaljeno odvrne Mike. Ko pride do hčerke, še doda: "K prijatelju grem. Tvoja mama me že čaka."
"Lepo se imejta," skomigne Antonia.
"Kje sta Kate in Andrew?" vpraša Mike in si popraska po napol sivih laseh.
"Še kar sta v službi."
"Dobro. Vsaj še nekdo dela v teh časih. Če se spomnim ..."
"Adijo ati!" ga odslovi Antonia in ga pospremi do vrat.
Ko je končno sama, gre do kuhinjskega pulta in si natoči vrelo vodo v skodelico s čajno vrečko. Nato se usede za mizo in zavzdihne. *i*Zakaj ne more biti vse normalno*i*, pomisli v trenutku, ko zasliši zvonec. Nekdo je pred vrati.
*
Kate se vrne iz službe in vstopi v hišo. A čim zaklene vrata, zagleda po tleh sledove krvi, ki vodijo v dnevno sobo. Kljub temu da ji je srce zelo razbijalo od strahu, je začela hoditi za sledmi. Ko je prišla v dnevno sobo, pa jo je to, kar je zagledala, še bolj pretreslo. Na tleh je negibno ležala Antonia, ob njej pa je po manjših potočkih tekla kri. In še nekaj je bilo - na obrazu je imela list papirja. Na njem je pisalo: Dekle iz giljotine.