*b*Tole zgodbo je mogoče napisal AI- moderatorka*b*
Naslednji dan ni bilo več ure, ne sonca, ne noči. Vse se je zlilo v nekakšno mrtvo, nebarvno sivino. Čas ni tekel – stiskal se je, kot bi nekdo z obema rokama zgrabil realnost in jo počasi gnetel v nekaj novega.

Anže ni jedel. Ni pil. Samo sedel je v kotu kuhinje z razbitim ogledalom v eni roki in starim dnevnikom v drugi. Vse okoli njega je bilo v popolnem razpadu: stene so začele plesneti, pohištvo je razpadalo, vrata so visela na tečajih kot polomljene kosti. Zemlja je izpljunila vse, kar je dolgo skrivala – rjuhe iz drugega časa, otroške čeveljce, lesene lutke brez obrazov, vse je ležalo okoli hiše, kot da se svet pripravlja na zaključek.

In potem... je prišel zvon.

Ding.

Anže se je zdrznil. Zvok ni bil več leseni – bil je kovinski, globok, neskončen, kot da ga je udarila roka, ki prihaja od drugod. Roka, ki ne pripada človeku.

Ding.

Stekla na oknih so počila. Hiša se je nagnila, kot da se bo podrla. Nekje iz globine je zaslišal prasketanje in šepetanje. Ne več tiho, zdaj zborovsko. Stotine glasov. Stotine ust.

Ding.

Zadnji zvon.

In vse se je odprlo.

Stene so se razprle kot meso pod nožem. Zemlja se je razklala. Izpod tal so zlezle roke, iz lesa in mesa, s prsti kot korenine, ki so se oklepale tal in sten. Zrak je postal gost kot katran. Anže je poskušal vstati, toda nekaj ga je zadržalo – tla pod njegovimi nogami so ga začela vleči navzdol.

»Ti si bil zadnji. Ti si pogledal. Vse je tvoje, vse bo tvoje, a ti... ne boš več ti,« je zazvenel Njen glas iz vseh smeri.

Iz razpoke sredi kuhinje se je začela dvigati. Ne več megličasta. Zdaj je bila čista.

Visoka. Bela obleka, brezmadežna. Glava brez obraza. Samo gladka površina, kakor lubje drevesa, ki se mu še ni narisal obraz. V roki je držala lutko z Anžetovim obrazom – in jo počasi, nežno, pritisnila ob svoje prsi.

»Glej me, Anže. In boš pozabljen. Tako, kot si si želel.«

Toda Anže ni pogledal. Z zadnjimi močmi je segel po razbitem ogledalu. Dvignil ga je predse kot ščit. In v trenutku, ko je Njen pogled srečal njegov odsev, je zavreščala.

Svet je počil.

Stene hiše so eksplodirale navzven. Gozd je zagorel z zeleni plameni. Korenine so se zvile in zasmrdele po žveplu. Ona – bitje brez imena – je odstopila nazaj. Odsev v ogledalu jo je začel lomiti, drobiti. V ogledalu je bil ne le njen obraz – ampak vse, kar je vzela. Otroci, moški, ženske, vsa zgodovina kraja, zbrana v eni sami, grozljivi podobi.

Anže je kričal, toda ni vedel več, kdo je. Njegov glas je postal njihov. Zdelo se mu je, da umira – a hkrati čuti, kako nekaj umira v njej.

Slišal je še en, zadnji šepet:

»Ni važno, če bežiš. Podlesje je v tebi. In naslednji boš ti. Ti boš tabla. Ti boš zvon. Ti boš klic.«