*b*Discleamer: kri, nasilje*b*

*b*10. POGLAVJE*b*

Arthur je bil sit dela. Ni maral biti skrbnik pokopališča, saj so ga otroci in drugi ljudje vedno gledali kot bi bil že duh, a druge službe ni dobil. Zdaj se je sprehajal okrog po pokopališču s svetilko v roki, oprezal je za mladino, ki je rada prišla sem in uničila nekaj nedolžnih grobov.
»Neumni mrtvi ljudje,« si je zamrmral v brado, potem pa je zaslišal šum. Zmrznil je. Upal je, da so se le otroci igrali z njim, a ni zvenelo kot kopica mladine. Arthur se je obrnil in s svetilko posvetil v steno. Nič. Skušal si je dopovedati, da ni bilo nič, da je imel le prisluhe ali pa je premalo spal. Da, to bo to. Premalo je spal, zdaj pa ima nočne more. Okaral se je in si v mislih naredil zapisek, da bi več spal. Potem pa je ob grobu zagledal postavo, ki je rahlo žarela z modrim sojem.
»Poberi se, ti prekleti mulec,« jo je nagnal in vanjo posvetil s svetilko, misleč, da bo zagledal režečega fanta ali dekle. Namesto tega je naletel na prosojno osebo. Odskočil je in pomežiknil, da bi se prepričal, če je prav videl. In res osebe ni bilo več tam. Oddahnil si je. Potem pa so mu nenadoma od zadaj kremplji razparali vrat in mrtev se je zgrudil na tla.

Demonka je brcnila njegovo telo stran, brez da bi ga sploh pogledala. Odkorakala je čez pokopališče in z očmi iskala glavno podzemno grobnico. Njene nosnico so zaznale vonj krvi mrtvega skrbnika pokopališča in postala je lačna. Lačna krvi. Morda demonom ni bilo treba nujno piti krvi, a je bila želja po njej skoraj večja kot pri vampirjih. Demonka je zaprla oči in zadregetala, ko je vdihnila. Komaj se upirala sli. Kot bi ji nekdo na prsi prikoval kamen, ki jo je vlekel k tlom, k svetu, ki ga ni hotela videti. Bilo je preveč podobno tistim trenutkom, ko je bila še človek. Vedno žejna. Vedno lačna. Vedno od nečesa odvisna.

Stresla se je in se vdala. Pokleknila je k truplu in v nos ji je udaril še močnejši vonj. Zenice so se ji razširile, ko se je nagnila naprej in zagrizla v dišečo kožo vratu. Vsakič, ko je poskusila kri, bolj jo je želela. Bila je kot druga, le da je ni ubijala. Dajala ji je moč. Sila življenja ljudi je bila tisočkrat večja kot kakršnakoli moč katerega koli bitja, iz katerega bi vampir lahko pil.

Po nekaj minutah brezmejnega pitja se je ustavila. Ni smelo biti preveč očitno, da je nekdo mrtvi osebi vzel vso kri, saj potem ne bi bilo videti kot da ga je morda napadel podivjan pes. Poleg tega pa jo bo morda še potrebovala. Vstala je in truplo zgrabila za roko. Za seboj ga je odvlekla do vhoda v grobnico. Truplo je spustila in se zazrla v kamnito ploščo, ki jo je ločevala od večne teme tam spodaj. Zgrabila je ročaj, ki je služil za odpiranje grobnice, in jo z lahkoto umaknila. Iz grobnice je zavel hladen piš vetra, ki je s seboj prinesel kričanje duhov. Zazrla se je v notranjost.

Ko je stopala po stopnicah navzdol v temo in vonj po gnilobi, so glasovi postajali glasnejši in jasnejši. Bilo ji je jasno, da je nočejo tu. Mrtvim nikoli ni bila preveč všeč.
*i*Preveč temna*i*, so šepetali. *i*Za povrh pa še nesmrtna.*i* Nekateri so v grozi vreščali, nekateri pa so klicali demonko na pomoč, ne da bi vedeli, koga kličejo. Preplavili so jo spomini na dogodke, ki so se ji nazadnje zgodili tu. Zaradi katerih je bila zdaj tu.
Umirjeno je hodila naprej, dokler ni dosegla velike kamnite krste, ki je bila po demonkinem mnenju tu le za ustrahovanje. Raztrgano truplo je vrgla na kamnito ploščo z imenom, da je bilo vse popackano s krvjo. Duhovi so utihnili in v sobo se je zlilo nekaj temačnejšega. Nekaj trdnejšega od jekla, hladnejšega od zmrznjenega dušika in starodavnejšega od same Zemlje. Nekaj ob čemer je v strahu obstala celotna soba.

Sence so se zbrale nad krsto in se zlile v gmoto, ki se je na svojih robovih s tem svetom mešala kot črnilo z vodo. Te sence niso spadale v ta svet. Te sence niso bile sence, ki jih je demonka poklicala samo, kadar je imela res velike težave. To so bili duhovi teme, *i*Sence*i*, ki so se vsakih nekaj tisočletij prikazali iz senčnih svetov.
»Prekleti otrok,« je zasikalo na milijone enakih glasov. Vibracije njihovih glasov so segale tako nizko in visoko, da bi bile boleče še za psa.
»Prinesla sem hrano,« je rekla demonka.
»Hrano,« so posmehljivo zasikali glasovi. »Napol izpito hrano. Demoni se nikoli ne morete upreti krvi.«
Demonka se ni premaknila. »Jo hočete ali ne?« V njen glas se je prikradla tresavica. Sence so se zasmejale.
»Le prestrašen otrok si,« so zasikale. »Tako kot si bila takrat, ko smo vate izlile našo moč. Upale smo, da bodo tvoji darovi zadovoljivi, a nisi nič močnejša od katerega koli demona. Vodita te le jeza in maščevanje.«
V demonki je narasla jeza. »Nehajte,« je zahtevala. Gmota čiste teme se ji je približala, kot bi si jo hotela bolje ogledati.
»Vemo, kaj iščeš,« so rekle nekoliko mirneje. »A tega že dolgo ni več tu.«