um, ja, po dolgem času spet nov del. honestly se mi ne da neki ful objavlat, pa zarat tega ste vi ful zadi (js sm prsla ze tko do 120 strani), soo, jah. pa zdej bojo zraven imena pripovedovalca še kraj pa datum dogajanja, ker se rabm mal orientirat v zgodbi.

*b*Discleamer: kri*b*

*b*Ava Graves, 29. november 2023, Crawford*b*


Visela sem nad šolskim lijakom in strmela v packe krvi na beli keramiki. Tresla sem se in misli so mi begale od ene možne bolezni, ki jo imam, do druge, ponavadi še hujše. V resnici nisem vedela, kaj bi to lahko povzročilo. Zagotovo nekaj groznega.

Bilo mi je tudi slabo in vrtelo se mi je, nisem vedela, ali naj grem domov, ali ostanem tukaj. To je bilo že drugič ta dan, ko sem izkašljala kri. Tudi jokala sem. Kako naj ne bi? En teden nazaj sem se skoraj utopila v lastni kadi. Moja najboljša prijateljica je izginila v nič. Izkašljevala sem kri in počutila sem se kot, da sem vedno bolj nora. Mešalo se mi je.

Na nekaterih vratih učilnic sem videla praske zadrte v les in niso imele smisla. Med dijake so bile pomešane temačne podobe, ki so se mi bližale, me kdaj oplazile z njihovimi mrzlimi rokami iz teme, da me je po celem telesu zazeblo. Njihove rdeče žareče krogle namesto oči so prebadale vsak moj korak, premik, in nisem jih mogla odgnati. Kamorkoli sem šla, so bile tam. Na vsakem drugem koraku sem videla osebo, ki ni obstajala, reči: »Ne bo je nazaj.« Njihovi nasmehi so bili skrivenčeni in napačni, iz njihovih oči je tekla kri in jim tekla čez lica, na brado, in kapljala na tla. Pod njimi so se delale lužice. Njihovi lasje so bili razmršeni, raztrgani, na konicah mokri od krvi, oblačila ponekod prepojena s krvjo in prav tako raztrgana, blatna in komaj prepoznavna. Njihova lica so bila udrta, koža bleda in imeli so temne podočnjake. Videle so se jim kosti. Šli so proti meni, korakali skozi dijake, z razširjenimi rokami, kot bi me želeli objeti. Še nekaj so mrmrali, mi šepetali na uho, a jih nisem razumela. Ko so se mi približali so enostavno izginili in jih nisem videla več.
Bili so mrtvi. To sem vedela.

Minute so bile zame ure. Medtem ko so profesorji razlagali, sem imela panične napade. Nisem mogla dihati, kot bi mi voda nenadoma napolnila sapnik, in pogled se mi je meglil. Čutila sem prste mrtvecov, ki so oplazili moje roka, a jih nisem videla. Zmešalo se mi je. Zagotovo se mi je zmešalo.Spremljala sem dovolj, da sem prepisala stvari s table. Roka se mi je tresla, ko sem pisala, zato je bilo besedilo v mojem zvezku neberljivo.

Poleg vsega tega pa me je glodala krivda. Morala bi ga rešiti. Morala bi ga rešiti. Morala bi ga rešiti. Neumna sem in morala bi vzeti telefon. Neumna sem. Neumna sem. Neumnasemneumnasem. Tako neumna. Oh, in Blake. Pomislila sem na njegovo svarilo.
*i*… Če nočeš uničiti svojega življenja, pusti to, pozabi ali pa se delaj, da tega nikoli ni bilo. Če pa si hočeš uničiti življenje, ti pa ne bom mogel pomegati. Niti takrat, ko boš na tleh skrvavela do smrti.*i*
No, ja, Blake. Prepozen si bil.
______________

Čez nekaj časa sem videla manj strašlivih in čudaških stvari, večkrat pa sem slišala njihovo šepetanje in čutila njihove dotike. Zdelo se je, da prihaja iz sten, okrog stropa, kot bi se skozi kanalizacijo plazil velik nesramen bazilisk (ne kuščar). Nekako sem se normalno izvlekla skozi pouk.

Bilo je med odmorom za šesto uro, ko mi je začel težave povzročati še nekdo razen Quinn, moje na novo odkrite shizofrenije in drugih stvari povezanimi s tem. Na hodniku me je namreč ustavil naš profesor za zgodovino, profesor Smith.
»Oh, gospodična Graves. Kakšno lepo presenečenje,« je rekel. Smtih mi nikoli ni bil všeč. Bil je precej mlad, bled, črnolas, in ob njem sem imela čuden občutek, potem pa so bile tam še zelo moteče govorice o njem.
»Zakaj pa presenečenje?« sem ga vprašala, ne da bi preveč razmišljala.
»No, lepo se mi je zdelo, da sem te srečal tukaj. Hotel sem te poiskati v tvoji učilnici, saj moram za trenutek govoriti s tabo.«
Ustavilo se mi je srce. »Z mano?«
»Da, pridi, prosim.« Pomignil mi je naj mu sledim.