*b*:warning:TW:warning:: Body dysmorphia*b*

*b*Ava Graves, 5. december 2023, Crawford*b*

Z omarice sem potegnila oniks in, ko sem si ga obesila okrog vratu, me je obšel občutek pomirjenosti. Kamnov hlad se je dotaknil moje koče in v tistem trenutku sem jih spet začela slišati. Mrtve. Njihove proseče, mučene šepete.

Pomežikala sem, da sem se zbudila iz transu podobnega stanja in odšla na zajtrk. Nisem imela teka, a sem se prisilila pojesti nekaj. Moje mame ni bilo več, ker je imela nočno dežurstvo v bolnišnici. Zdaj sem si želela, da bi bila tu, da bi ji lahko povedala. Kajti, če ji zdaj ne bom, ji tudi kasneje ne bom.

____________________________________

Sovražim torke. Zakaj? Dve uri športne vzgoje.

Ponavadi je najhuje v garderobah, ko se preoblačimo. Ko mi Quinn za uho zašepeta, da sem videti kot deska, da bi se lahko celo sploščila s tlemi.
»Hm, morda je pa to zato, ker se tako rada skriješ. Kot morilci skrivajo trupla svojih žrtev.«
Prizadelo me je. Prizadelo me je, da moje prsi niso hotele bolj zrasti ne glede na to, koliko sem pojedla ali si želela, da bi bila lepa. Bolelo je, da so drugi to opazili in mi dali vedeti, da se ne motim, da sem res le ničvredno truplo.

Dobivala sem neprijazne, kdaj posmehljive, kdaj pomilovalne poglede. Pohitela sem s preoblačenjem in se izmuznila iz garderobe. A tam je že pred telovadnico stala Christine Lee. Iz kabineta se je prikazala naša profesorica, Mandy Anderson. Tudi njo sovražim.

Takrat je imela lase pobarvane na svetlo rjavo, bili so kodrasti in speti v visok čop. Nosila je tekaške čevlje, sivo trenirko in temno modro športno jopico. Imela je okoli štirideset let. Bila je znana po tem, da je dekletom govorila, da imajo grozna telesa (predebele, presuhe), bog ve, zakaj. Iz nekega razloga me je sovražila od takrat, ko v prvem letniku nikoli nisem odbila žoge pri odbojki.

Ostala sem zadaj, pustila sem, da so šla ostala dekleta pred mano, nato pa šla za njimi, še vedno dovolj blizu množice, da me nihče ni opazil. No, tako sem vsaj mislila, dokler me ni profesorica Andersom prebodla z ocenjujočim pogledom in je moja samopodoba padla v vodo. Še bolj sem se stisnila vase in hodila z gručo v telovadnico.

Igrale smo odbojko. Nancy Barret, ki je zdaj stala zraven mene, ni uspelo odbiti žoge in prof. Anderson je zapiskala s piščalko.
»Dajmo, Nancy. Če se ne boš premikala, se ne boš nikoli znebila te maščobe.«
Žaljivka ni bila namenjena meni, a me je vseeno zabolelo srce. Nancy Barret ni bila debela. Bila je normalna, povprečna. Za kako sekundo sta se najina pogleda srečala, ko je pogledala v tla in se postavila nazaj na svoje mesto. Igrale smo naprej.
______________________________

Iz športne vzgoje smo se izvlekle prepotene in osramočene. No, večina z izjemo Chris Lee. Ona pač… profesorica Anderson je za svoje ljubljenčke ponavadi izbrala točno take osebe, kot je bila ona sama. Vse ostale nismo ubežale njenim opazkam. Še Jamie Smith (ki ni v sorodu s profesorjem Smithom, da smo na jasnem), ki je imela naravnost popolno telo in kožo, ni uspelo.