guys, trikrat sm sla čez pa še ta pregled za pravopis na wordu sm dala, tkoda če so kake pravopisne napake...pol word ne dela (AKA spregledala sem pol napak).
btw uceri nism mogla objavt k nism lih mela časa, tkoda je pač dons izšlo.
anyways, uživite<33

*b*:warning:Discleamer::warning: kri, psihično nasilje*b*
*Age limit: 13+*b*
-----------------------------------------------
*b*7. POGLAVJE*b*


*i*Iz nekega razloga nisem mogla zaspati.*i* Obračala sem se po postelji, srce mi je razbijalo. Bila sem bolj hiperaktivna kot moj bivši sošolec Luke, ki je imel ADHD. Skozi okno je posvetila svetloba in na steno moje sobe metala sence. Razsvetlila je mojo sobo, potem pa je avtomobil šel mimo. Za trenutek je moje okno oplazila rdeča svetloba, a je takoj izginila. Dvignila sem telefon in preverila uro.
00:24
S prsti sem sem šla skozi lase in zavzdihnila. Sedla sem pokonci in se zazrla v steno.
*i*Nehaj. Ne boš skrvavela do smrti,*i* sem se poskušala pomiriti.

V kožo me je nenadoma hladno začel žgati kamen okrog mojega vratu. Potegnila sem ga z vratu. Zastrmela sem se v njegovo gladko površino. V njem se je močno odbijal delec bele svetlobe. Zazrla sem se okrog in ugotovila, da svetloba ni mogla od nikoder priti. Zazrla sem se nazaj v kamen, misleč, da sem le zaspana in sem nekaj videla. A ne. Svetloba je bila še vedno tam. Nenadoma je rasla, dokler nisem podobe videla malo bolj jasno. Bila je ženska podoba, ki je svetila z rahlo belkasto svetlobo. Imela je vranje črne valovite lase in belo obleko. Videla sem se obris, senco njenega telesa. Nagnila sem se naprej, da bi Bolje videla, a se ni nič spremenilo. Nenadoma se je podoba zganila, delec nje, predvidevala sem, da roka, je izginil, kot bi roko stegnila proti meni. Potem je izginila. V mislih so mi odmevali šepeti.

Še naprej sem strmela v kamen. Zdelo se je, da se je njegova gladka površina razlezla okrog mene, me objela, da je bilo ne glede na to, kam sem se obrnila, vse v barvi kamna. Zvrnila sem se na blazino, speča.
_____________

Stala sem. Pod mojimi golimi podplati je bila mokra, a trda prst. Okrog mene je bila tema, ničesar nisem videla. Čutila sem rahel, hladen vetrič, ki me je porival nekam, kjer se je zdelo, da je naprej, in naredila sem korak. Bile so stopnice in skoraj sem padla. Ujela sem se ob nekaj, kar je bilo prav gotovo prst. S prsti sem zdrsela gor in dol, nato pa dojela, kje sem. Stala sem v tunelu.

Vetrič me je prepričljivo porival naprej. Delala sem korake po stopnicah dol. Z roko sem drsela po steni. Drugo sem imela pred sabo, če bi bila slučajno pred mano kaka ovira. V daljavi sem nenadoma zagledala svetlobo, ki se je gibala in prasketala kot ogenj. Hodila sem hitreje. Ko sem prišla bliže, sem ugotovila, da je bakla. Ena sama bakla je razsvetljevala hodnik. Prijela sem jo in si z njo razsvetlila pot. Nenadoma je stopnišče postalo kamnito in začelo me je zebsti v podplate, ko sem hodila.

Kmalu bakle nisem več potrebovala, saj je bila ob vsaki četrti stopnici nova, ravno prav skupaj, da sem ves čas imela svetlobo. Vseeno sem obdržala svojo baklo. Korake sem začela delati počasneje in videla, da se je stopnišče končalo kmalu. Prišla sem do konca in tam so se bakle končale. Stopila sem v prostor in ga razsvetlila. Bila je velikanska soba, ki je imela stene narejene iz kosti, lobanj, ki so bile skupaj zlepljene.

Vetrič, ki je pihal v sobo, je s seboj začel nositi šepetajoče glasove. Začela sem dregetati – morda zaradi strahu, morda mraza, nisem vedela.
*i*Veter pod zemljo?*i* sem se vprašala. Obrnila sem se, da bi pogledala na stopnici, a jih ni bilo več. Stala sem v sobi s samo enim izhodom: naprej.
In sem šla naprej.

Zdaj je bil hodnik bolj uravnan, ni pa tekel naravnost naprej. Ponekod so bili ovinki, nekateri ostri, nekatere pa sem komajda zaznala. Nisem hotela naprej, upiralo se mi je, a so moje noge hodile, moje mišice delovale. Bilo je kot bi se gledala početi stvari. Nisem imela nadzora.

In znova se je hodnik razširil v sobano. Ustavila sem noge. Sobana je bila videti kot tiste katakombe v Oxfordu iz prve sezone Njegove temne tvari. Stene polne polic z lobanjami, grobnice po celi sobi. Saj veste, zelo svetle, prijazne in zabavne stvari.

Nenadoma me je zajel val vetra in zelo glasnih glasov, ki sem jih tokrat na nesrečo razločila.
*i*Pomagaj nam.*i*
*i*Reši nas.*i*
*i*Ne pozabi nas.*i*
Nekateri so le kričali, povsem brez smisla ali cilja, tavali med ostalimi glasovi. Nekateri so mi šepetali, naj se jim pridružim, naj umrem. Stresla sem se. Potem pa je moja bakla nenadoma ugasnila in zavladala je tema.

Spet nisem ničesar videla, slišati pa tudi ni bilo nič. Nenadoma me je v stegno zarezala grozljiva bolečina. Zakričala sem. Opotekla sem se in padla nazaj. Nenadoma se je soba spet razsvetlila, a so bakle gorele v rdeči svetlobi in na mestu, na katerem sem stala prej, je bila luža krvi. Tudi iz moje noge je tekla kri. Čez moje stegno je tekla zareza, globoka in dolga, gladka. In iz nje je tekla kri.

Bila je lepljiva in ogabna in v rdeči svetlobi bakel bi jo lahko zamenjala za kakeršnokoli temnejšo tekočini. Smrdela je po železu. Moje roke so bile krvave, ko sem poskušala ustaviti krvavitev. Bolečina v rani je utripala in zaradi nje sem čutila omotico. Poskušala sem vstati. Klecnila sem in se sesedla na tla. Ozrla sem se po sobani. Vsi izhodi so izginili in nenadoma sobana ni bila več katakombe, temveč okrogla sobana s tlemi iz prsti in kamnito steno. Na sredini dvorane, nekaj metrov stran od mene je bila še vedno luža krvi.

Vame se je naselil strah, tekel je po mojih žilah in širil hlad ter kurjo polt po mojem telesu. Nisem vedela, kje sem. Krvavela sem. *i*Krvavela sem*i*. Bolelo me je. Svetloba je bila rdeča. Na sredi dvorane je bila kri. *i*Kri.*i*
»Halo?« sem vprašala, a je bil moj glas hripav in tih, zato je zvenelo, kot bi poskušala oponašati vrano. Odkašljala sem se. »Halo?!« Vprašanje je odmevalo po sobi.

»Pozdravljena, Ava Graves,« sem zaslišala glas mladega moškega. Obrnila sem se tja, od koder je glas prišel, a je izginil, zato sem videla le obris njegovega telesa. Ko sem se obrnila nazaj, je stal pred mano, a moje oči niso hotele najti njegovega obraza, zdelo se je, kot da je bil tam, a sem ga vsakič, ko so moje oči poslale signal možganom, do naslednjič že pozabila. Motilo me je, zmedlo me je. Prijel me je za brado in dvignil moj obraz.
»Kdo si?« sem tresoče vprašala. Čutila sem kri, ki je tekla iz mojega telesa in se ni hotela ustaviti. Iztekal se mi je čas.
Zasmejal se je. »Boš že izvedela, Ava Graves.«

Tla so postala tekoča in potonila sem. Komaj sem imela dovolj časa za vdih. Voda je povsem obdala moje telo, zavladala je tema. Zmanjkovalo mi je zraku. Čutila sem, da tonem, in pritisk me je skoraj ubil. Žgalo me je v plučih. Zajemala me je panika. Nekaj časa sem mahala, poskušala plavati, a so počasi moji udi obnemeli. Izdihnila sem. Zdaj res nisem imela zraku.
_______________

Zbudila sem se in planila na površje. Vdihnila sem. Izkašljala sem vodo in se oprijela roba. Za trenutek sem le tako sedela v skoraj ledeno mrzli vodi. Nato pa sem dvignila pogled, da bi videla, kje sploh sem.

Bila sem v naši kopalniški kadi, voda je segala skoraj do vrha. Bila sem v pižami, zdaj popolnoma premočeni.
Pogledala sem naokrog, zmedena. *i*Kako sem se znašla tukaj?*i*
Dvignila sem se iz kadi, še vedno sem se tresla. Sedla sem na tla in se oprijela stranišča. Strmela sem v ploščice, premočene z vodo, zaprla oči in olajšano izdihnila. Blake se res ni motil. Res sem v sanjah skrvavela na tleh. Skoraj do smrti. Še sreča, da so bile samo sanje.
*i*Nekoč ne bodo,*i* sem pomislila. K sebi sem potegnila kolena.
*i*Zdaj je prepozno za korak nazaj,*i* sem v mislih zaslišala glas tega moškega.

--------------------------

anyway, dons mamo nočno moro, yay, končno neki dejansko grozljivega, ka ostalo je toook boring za pisat. like, i need horrorrr.
drugac kaj si kaj mislte? (o dogodkih v knjigi, ne o mojmu stilu pisanja, tale bo kar ostal isti<3)
lyy