:warning:*b*OPOZORILO::warning: uporaba drog, nasilje*b*
evo SWS (btw sm reashercala in najdla the perfect drogo)
* * *

Liv je sedela na stolu v jedilnici, noge pa je imela na stolu zraven svojega. Ukvarjala se je z vžigalnikom, v ustih pa jo je že motila še neprižgana cigareta. S komolcem je trznila in iz pepelnika se ji je na hlače vsulo nekaj pepela.
»Fak.« Poskušala si ga je spraviti dol, a je naredila še večji zmazek. Škoda, da ni danes oblekla črnih hlač. Končno ji je uspelo prižgati vžigalnik in z njim še cigareto. Globoko je vdihnila dim. Potem se je zazrla v Matta, ki je sedel na mizi in odvijal iglo. Vsaj novo mu je lahko prinesla, če ga že ni mogla odrezati od zasvojenosti. Matt si je injekcijo nastavil na koži in si v žilo vbrizgal tekočino. Videl je Liv, ki je zaprla oči in obraz zakopala v svojo levo dlan, z drugo pa je še vedno držala cigareto. Vedel je, da ji ni bilo všeč in jo je razočaralo, kar je počel, a si ni mogel pomagati. Zadnje čase je bila droga vse, o čemer je lahko razmišljal.

»Še deset minut, pa bo prijelo,« je rekla Liv. Žalostno je strmela v svojega brata in si želela, da ga to nikoli ne bi doletelo. Da ga ne bi tisti… tisti grozljivež, pošast, kreten, pujs napadel takrat, ko se je pijan vračal z zabave. Ali pa, da Matta to, kar se mu je zgodilo, ne bi tako potrlo. Ubilo ga je. Ni bil več tisti brat, ki ga je poznala pred dvema letoma. Bil je nekdo drug. Nekdo nesrečnješi, nekdo, ki je ubijal samega sebe, in Liv mu ni mogla pomagati.
»Vem.« Strmela sta drug v drugega, ne da bi vedela, kaj reči.
»Ne ve, zakaj uporabljaš to sranje. Tvoje stanje še poslabša,« je rekla. Matt je vdihnil.
»Ko sem na drogah, me ne boli, ni mi žal, neham se bati, ne boli me in neham sovražiti to, kar sem. Laže je. Zdravilo je. Bolje je…« Ni mogel dokončati, saj ga je prekinila.
»To *i*zdravilo*i*, kot mu ti praviš, je najbolj zasvojljiva droga na svetu.« Ni privzdignila glasu. Ni se razjezila. Ostala je umirjena. Vsaj poskušala je.
»Liv, ne razumeš. To, kar sem, to… to ubija. Mora ubijati. Ampak jaz nočem ubijati. Sovražim se. Pošast sem.« V oči so mu stopile solze. Zakaj preprosto ni razumela?

Liv je bolelo. Bolelo jo je, ko ga je videla takega. Zasvojenega, v bolečinah, depresivnega. Tega se Matt ni zavedal, a njo je bolelo ravno toliko kot njega.
»Matt…« V oči so ji stopile solze. »Nisi pošast. *i*On*i* je pošast. *i*On*i* te je spremenil. Ti ne bi nikomur dal take usode,« je nežno rekla. Matt je vstal, čeprav se mu je že začelo vrteti. Še sedem minut.
»Ne jokaj,« je prosil. »Nočem, da si nesrečna.« Sedel je nazaj za mizo in Liv je opazila rdeče dele kože na spodnjih delih njegovih podlahti. Solze so izginile in vstala je.
»Pokaži,« je zahtevala. Matt je zmajal z glavo.
»Nič ni,« se je branil. Liv mu je izza hrbta povlekla roko in mu zavihala rokav. Po celotni dolžini spodnjega dela podlahti mu je teklo pet dolgih, a površinskih zarez. Liv je zavzdihnila.
»Zakaj to počneš?«
Tišina.
»S čim?« je vprašala.
Matt je bil tiho.
»S čim?« je ponovila vprašanje Liv.
»Tvoje šestilo,« je zamrmral Matt.
»Vse ti skrijem, pa vedno najdeš nekaj drugega,« je zavzdihnila in začela pobirati vse ostre predmete v sobi. »Oči itak ne uporablja nožev,« je zamrmrala, ko je iz kuhinje pobirala vse nože. Matt jo je hotel ustaviti, a je bila prehitra.

»Matt, nikogar ne bi nalašč izpil,« je rekla. »To potrebuješ, da preživiš. In, če bom morala, bom pustila, da izpiješ mene.«
»Liv,« jo je opozoril Matt.
»Ne vem, česa se bojiš. Sposoben si vsega! Velikih stvari, majhnih. Prekleto, no, lahko senčno potuješ!«
Mattove oči so nenadoma rdeče zažarele, ko je postal preveč žejen in besen, saj ga ni hotela razumeti. Pognal se je v Liv, prevrnil mizo, stol in vse na njima, Liv prikoval na steno, razgalil podočnike in jo skoraj ugriznil. Potem se je ovedel in je izpustil. Njegove oči so spet postale normalne. S težavo je pogledal svojo sestro, ki je s solzami strahu v očeh sedela na tleh in strmela vanj.
»Zato,« je rekel. Po telesu je začutil toploto in nenadoma mu je postalo izredno udobno. Ni mu bilo več mar, če je pošast. Zenice so se mu razširile. »Lovit grem,« je še rekel in splezal ven čez okensko polico. Liv je ostala sama. Počutila se je krivo za svojo reakcijo. Morala bi biti bolj potrpežljiva.

* * *
Liv has secrets... also, a js preveč opisujem? oww, pa also, a je dialog čudn? (js sm socialy akward zato ne znam najboljš s pogovori, ampak vsaj probam)
pa še to: pls ovente karakterje (useen mi je, kere pa kako), če se vm da
P.S. mesto, kjer se vse skupi dogaja je izmišleno in se imenuje Greens (to zveste šele zdej, kr sm si šele zdej zmislna)
bye
loly