Spet sem sanjala. In spet na sanje moj predragi prijatelj vampir ni imel nobenega vpliva. Na srečo.

Tokrat sem po dolgem času spet gledala skozi oči demonke. Sedela je na pisarniškem stolu, noge je imela na mizi in si pilila nohte na rokah. Z nožem seveda – sploh nisem prepričana, da si lahko z nožem piliš nohte, saj je ploščati del večinoma povsem gladek, a pustimo to. Pomemben del je: Imela je nož.

Nisem bila povsem prepričana, zakaj, a gledanje skozi oči demonke me je nekako pomirilo in v njej sem se počutila domače, kot bi bila povezava med nama več kot le to, da jez vidim skozi njene oči. Morda sem čutila njena čustva. In danes je bila izredno zadovoljna sama s seboj.

Zastrmela se je skozi okno in videla sem, da je noč. Skozi njena ušesa sem slišala dež in grmenje. Dekle je dvignilo roko in pogledalo na uro. Bilo je pol enih zjutraj. Začutila sem demonkino nestrpnost, ko je vstala in se napotila k vratom svoje pisarne. Odprla jih je in zakorakala na hodnik. Bil je prelep. Tla so bila iz črnega kamna, stene krvavo rdeče, strop pa bel. Hodnik je na vsakem metru na obeh straneh imel eno visoko okno, ki je gledalo na tlakovano dvorišče pred stavbo. Vse skupaj je dajalo videz novodobne vampirske graščine – in prepričana sem bila, da to tudi je. V kotu hodnika pri stropu sem uzrla kamero. Očitno je bilo vse skušaj dobro zavarovano.

Demonka je hodila po hodniku, dokler ni prispela do visokih črnih vrat. Odprla jih je in z vso svojo avtoriteto vstopila. V dvorani je zavladala tišina in zdelo se je, da je demonka oddajala neko avro, ki je bila kombinacija strašljivosti, moči, morilskosti in pameti. Celotna sobe je kar oddajala strahospoštovanje. In strah, ki ga je demonka lahko vohala.
»Telefon!« je revsknila na enega od zaposlenih vampirjev. Čutila sem, kako ji gre vse okrog nje na živce. Vampir ji je prinesel telefon in vanj je vtipkala številko. Nekako sem si jo zapomnila – 098 378 137 – in telefon je začel brneti. Demonka je nestrpno čakala.
»Ughh, zakaj so vsi tako počasni. Dve dekleti jim pa že ne smeta povzročati težav,« je jezno zastokala. Končno se je nekdo oglasil in slišala sem, kar je slišala demonka.
»Ju že imate?« je zdolgočaseno vprašala.
»Da, gospa Abigail,« se je oglasil glas na drugi strani telefona. Zdaj sem vedela njeno ime. Abigail… dekle na sliki. O, bogovi, to je slabo.
»Dobro.« Demonka je pomignila enemu od vampirjev v dvorani. »Kmalu bomo tam, zbudi ju čez deset minut.« Potem je prekinila. Do nje se je prerinil svetlolasi vampir.
»Pridi, Ian,« je zamrmrala Abigail. »Delo imava.« Obrnila se je in odvihrala iz dvorane, zadovoljna. Fant ji je tiho sledil.

Nista šla z avtom. Šla sta peš. Poleg njiju je hodilo visoko zlatolaso dekle. Njeni lasje so bili srednje dolgi, bila je vitka in vampirsko lepa, njene oči pa so bile toplo rjave, kar je bilo neobičajno za vampirko. Abigail je spregovorila.
»Če lahko ubiješ nekoga, postaneš ena od nas,« je rekla. Dekletu je bilo vidno nelagodno.
»Ne pijem od ljudi,« je zamrmrala. Abigail se je ustavila in Ianov pogled je postal prestrašen in svarilen. Poskušal je posvariti dekle, naj ne oporeka Abigail. Ta je zlatolaso dekle zgrabila za rame ob nenadnem navalu jeze.
»Ne oporekaš mi, Anne. Razumeš? Vampirka nisi postala zato, da boš mehkužna, temveč zato, da boš ubijala. In danes ti bom jaz določila tarčo.« Abigail je je dekletu psihotično nasmehnila in jo izpustila. Anne je očitno komaj dihala. Togo je pokimala. Z Ianom sta se spogledala in Abigail je to opazila. Potem je Anne zgrabila za roko.
»Veš, koga boš ubila? Ob naši pomembni ujetnici je še eno dekle. Ubila jo boš, ko ti bom rekla. Nič prej, nič kasneje. Lahka naloga, saj bo zvezana. Ne bo ti je treba ujeti. Vidiš? Že zdaj te mehkužim. Veliko privilegijev imaš zaradi svojega očeta.«
Anne je pogoltnila in spet togo prikimala.

Bilo je temno, za povrh pa je bila še nevihta. *i*Res popolna noč, da bi šli medve z Liv raziskovat. Čakaj. Liv in jaz. Raziskovati. Kako potem spim? Saj res, nekdo me je ugrabil. Nekdo naju je ugrabil!*i* Prevzela me je panika, potem pa sem nekaj zavohala, nekaj kislega. Zbudila sem se.

*
Sedela sem na stolu, roke sem imela privezane za naslonjalom in noge na sprednji nogi stola. Nekdo mi je pod nos pomolil tisti kisli robec, ki me je očitno zbudil. Vrtelo se mi je, a sem pogledala gor. Ravno takrat je vampir, ki me je zbudil vstal in se umaknil ob steno. Poskušala sem se s stolom premakniti, a sem bila privezana na nekaj drugega. Najprej sem pomislila, da je steber, potem pa sem ugotovila, da je Liv. Bila je obrnjena stran od mene, enako zvezana kot jaz. Prav tako je bila budna. Bili sva v veliki zanemarjeni sobi/dvorani, okrog naju so stali strašljivi bledi ljudje.
*i*Ne ljudje,*i* sem pomislila. *i*Vampirji.*i*
»Liv?« Poskušala sem pogledati nazaj in v vratu me je zgrabil krč.
»Ja?« se je odzvala.
»Vase dobro?« sem jo vprašala.
»Razen tega, da sem privezana na stol in je okrog naju šest strašljivih modelov, sem super, hvala,« je sarkastično rekla.
»Kje sploh sva?« sem vprašala.
»Kaj pa vem. Staro skladišče?« je predlagala Liv. Vampirski modeli niso komentirali. Ostali so tiho. Potem pa so se vrata odprla.

* * *
to se pa mal vleče lol.
ow ja pa še neki kar ni povezan s temu delam: če se vam da greste loh nazaj do 15. in 16. dela in zravn poslušate eno pesm (dam link spodi) zravn, ker sm jo šele zej najdla in je popolna (link: https://www.youtube.com/watch?v=NSXoG6jnGaQ).
bye<33