hi folkc<3 okj so zej mamo spet nov del.
hotla sm sam še nekdi dodat, predn se spustimo v zgodbo. pač če hočte poslušat (ne zravn zgodbe sam tko) eno pesm k mi daje tak vibe odnosa med avo in družino graves (idk kako razložit): https://www.youtube.com/watch?v=rDlFTkrjAfk (Family line - Conan Gray)
okej to je to za dons, drgč pa uživejte v zgodbi<33

-------------------------------------------------

Nekako sem čutila, da je to ona. Demonka. Zlobna, nasilna, morilska demonka. No, na žalost je izgledala osupljivo. Imela je ravne dolge vranje črne lase, ki so se svilnati svetilni, zlobne rdeče, tokrat ne žareče oči, ki so oddajale čudaški hlad in ti po hrbtu poslale srh, vitka vampirska postava, snežno bela gladka koža, preveč popolna, kot porcelan, dolgi lepi nohti, za katere sem bila prepričana, da se spremenijo v kremplje. Bila je definicija strašljive nečloveške lepote. Tako bi si predstavljala boginjo. Nosila je usnjeno jakno in kavbojke, očitno se je dež sploh ni dotaknil, saj je bila za razliko od Iana in Anne povsem suha. Ko me je zagledala, se je zlobno nasmehnila, kar jo je naredilo strašljivo, a nič manj lepo.

»Ava Graves,« je rekla. »Končno se srečava.« Pogledala me je, kot bi bila jaz pomilovanja vredna. Jezno sem jo pogledala. »Kdorkoli že si, me pusti pri miru. Karkoli že ti je moj oče storil, ni moja krivda,« sem rekla. Liv je poskušala pogledati nazaj.
»Ava, kaj se dogaja? Ali poznaš to punco?« Še nikoli nisem Liv videla tako prestrašene. Bila je povsem panična. Abigail jo je pogledala.
»Vidim, da si pripeljala prijateljico,« je rekla. Zlobno se je nasmehnila in takoj sem vedela, kaj namerava.
»Ne, pusti jo pri miru. Če hočeš kaj, sem jaz tu. Ona ni naredila nič narobe,« sem rekla. *i*Pa saj tudi jaz nisem.*i*
Abigail si je ogledovala moj vrat.
»Kdo. Si. In. Kaj. Hočeš?« sem počasi vprašala. Abigail se je nasmehnila.
»Ti mamica in očka nista povedala? Družina sva, sestrica.« Njen nasmeh je postal še bolj psihotičen. »Sta ti najina *i*starša*i*« – besedo je izpljunila kot bi bila gnusna – »povedala tudi, zakaj sem taka?« Pokazala je na svojo belo polt, rdeče oči, potem pa je razkrila še podočnike. Pogoltnila sem in umaknila obraz.
»N-ne.« Moji možgani so delovali kot motor in počasi sem povezala stvari. Moj oče je imel neko nesrečo z Abigail in postala je neko demonsko bitje. Bila sem ponosna nase, da sem našla odgovor, a še vedno… no, to je vse še bolj zapletlo.
Abigail se je posmehnila. »Seveda ne. Če ne, bi ju tudi ti zapustila. Ah.« Obrnila se je okrog in pogledala po vampirjih. Nenadoma se niso več zdeli tako strašni, ampak prestrašeni. Liv za mano še vedno ni vedela, kaj se je dogajalo, a je na srečo ostala tiho.
»No, naj ti povem!« je precej glasno rekla Abigail, da so se vsi zdrznili. »Torej, tvoja ljuba mamica in očka sta šestletno mene odpeljala v grobnico, kjer sta me spremenila v to, kar sem zdaj. Zbežala sem in prisegla, da se bom maščevala. S tem, da bom ubila tebe.« Zasmejala se je in pomislila sem, da je morala biti težaven otrok, če je že takrat tako uživala v nasilju.
»Zelo gotovo sta imela razlog za to,« sem tiho zamrmrala, a je slišala. Nenadoma je bila besna.
»Ne razumeš, kako je bolelo. Tega nisi občutila, sestrica,« je zamrmrala.
»Da nisem?« Ušel mi je nasmeh. »Kaj pa vampir, ki si ga poslala nadme, da bi me mučil v mislih, mi dajal privide in silil, da kašljam kri?«
Abigailin obraz je bil zmeden. »Katerega vampirja?«
Najperj sem mislila, da igra. Potem sem dojela, da je bila zmeda na njenem obrazu resnična. »Nisi poslala vampirja?« sem vprašala. Abigail se je dvignila. Ozrla se je po sobi.
»Moji se te ne bi drznili dotakniti. Vedo, da si moja,« je rekla in se obrnila nazaj k meni. »Za druge mi pa ni mar. Zdaj pa…« Pogledala je moj vrat. »Kje ga imaš?«
»Koga?« sem zmedeno vprašala.
»Oniks. Ne pripada tebi,« je zarenčala in njen nasmeh je izginil. Kolesca v mojih možganih so se zavrtela še močneje, iščoč rešitve. Nenadoma sem dobila željo, da bi bila nadležna.
»Kateri oniks?« sem vprašala, ampak na način, da je vedela, da točno vem, kateri oniks, pa se delam neumno. Njen obraz je spreletela bes.
»Oh, veš kateri oniks,« je rekla, glas se ji je tresel od… jeze, krutosti? Bilo je kot takrat, ko veš, da te bo nekdo udaril. Ja, definitivno od jeze.
»Nimam ga,« sem hladno rekla in ji odločno pogledala v oči. Abigailin pogled je preiskoval moj vrat, nato pa je videla, da res okrog nimam vrvice.
»Torej si ga pustila doma,« je rekla.
»Ne boš ga našla,« sem zatrdila, čeprav sem natančno vedela, da ga bo. Komaj sem še gledala njene rdeče oči, ko se je nenadoma vzravnala.
»Gremo na lažji način,« je rekla. Pomignila je nekomu za mano. Slišala sem korake, potem pa Liv.
»Ava, kaj se dogaja? Ava!« Zakičala je in obrnila sem glavo. Nad njen vrat se je sklanjal vampir. Njegove rjave oči so strmele vame. *i*Torej nimate vsi rdečih,*i* sem pomislila. Abigail me je nenadoma zgrabila za ramena in me obrnila k sebi.
»Povej, kje je, ali pa bo moj prijateljček tule ubil tvojo prijateljico,« mi je zagrozila in se nasmehnila. Pogledala sem nazaj. In potem spet Abigail.
»Ne morem…«

In potem… BUM!
Vrata so eksplodirala – dobesedno – in zavladala je zmeda. Vampirji neso vedeli, kaj jih je zadelo, jaz pa prav tako ne. Okrog so letale ostra zvezdam podobna rezila. Nekaj je od zadaj napadlo Abigail in jo potegnilo stran. Abigail se je jezno stresla in s sebe sunila črnolaso dekle, ki je v roki držalo žepni nož.
»Žepni nož? So me že nekoč poskušali premagati s tem, pa se ni najbolje obneslo,« je zapihala Abigail. Zrasli so ji kremplji in podočniki so se ji podaljšali – verjemite, izgledalo je grdo. Potem je kot plenilec napadla dekle. Slednja je bila pametnejša, zato se ji je umaknila v zadnjem trenutku in izginila. Dobesedno. Nekaj je Abigail zabodlo v hrbet, a se ji je rana zacelila. Dojela sem, da je dekle nevidno. Abigail se je pobrala in se ozrla okrog sebe, a jo je zajela čudaška meglica. Potem je poletela skozi vrata sobe in izginila v temi zunaj.

Strmela sem. Medtem se je nekaj drugih vampirjev razbežalo. Zagledala sem Blaka, ki se je izmučeno opiral na steno, čelo mu je krvavelo, rob njegove leve hlačnice je bil razcefran. V desni roki je držal kij za bejzbol – očitno njegovo najljubše orožje – , v levi pa nož.

Vrvi okrog mojih zapestij so se sprostile in zdrsnile na tla. Pogledala sem nazaj in roke potegnila k sebi. Za mano je bilo črnolaso dekle, ki je napadlo Abigail. Zdaj sem si jo bolje ogledala Njene oči so bile vijolične, drugače pa je bila videti normalno dekle staro okrog dvajset. Ravne črne lase je imela postrižene do ramen. Nosila je kavbojke in dolgo črno usnjeno majico, zaradi katere je izgledala kot vohunka v slabi preobleki. Predvidevala sem, da ima v žepih usnjene majice spravljeno orožje.
»Ne razumem, kako si se lahko spravila v to,« je zamrmrala, ko mi je prerezala vezi okrog nog. Vstala sem skoraj istočasno kot pretresena Liv.
»Okej,« je zamrmrala. »Kaj je bilo to?« je vprašala in se zastrmela vame. Sklonila sem pogled.
»Jaz..«
»Hej, Taryn, težavo imamo.« Zagledala sem drugo dekle, izredno podobno prvemu, le mlajše in z indigo modrimi očmi, ki je poskušalo zadržati svetlolasega vampirja Iana. Taryn ji je pohitela pomagati.

Pogledala sem Liv. »Razložim kasneje.«
Do naju je prišepal Blake. Videti je bil izredno slabo. »Kaj si… – Veš, kaj?! Raje ne bom sploh spraševal.«
Dekleti sta se vrnili z zvezanim Ianom, ki se za spremembo ni zdel prestrašen. Očitno ga ni motilo dejstvo, da sta ga zvezali dve morilski dekleti.
»Aja, pa hvala,« sem rekla. Liv je pogledala okrog nas.
»Kaj zdaj?« je vprašala. »Gremo lahko domov?«
* * *
vse je mal čudn, lol. avina najbl uporablena beseda je uradno beseda dobesedno:joy:
koončno sm vklučla not nove karakterje, kr jih je ta zgodba že obupn rabla (nsn čist je bla perfect). drgač pa: potrjeno, da un vampirski tip (upam da vsi vemo, koga mislm) nima nč z Abigail.... tole ratuje zmeri bl zakompliciran (za vs, zame ne, haha). pa Abigail je dobesedno psihopatka. kak je avi vse skp to chill povedala, kokr da ni pomembn (je pa spustila podrobnosti, tho)
okej, ja, to je to za dons, zej pa čakite do naslednga pondelka
lp
loly