*b*Dennis, pred tremi leti (leto 2022)*b*

Dennis je strmel skozi okno vlaka. Megla je zakrivala večino pokrajine, zato je Dennis gledal le belo praznino in obrise dreves. Nenadoma se je vlak sunkovito ustavil in mladega študenta je skoraj vrglo na nasprotni sedež. Luči s hodnika so utripnile in ugasnile. Dennis je čakal na glas z zvočnika ali kakršen koli znak o tem, kaj je narobe z vlakom. A ni bilo nič. Nenadoma se je začelo slišati tiho škrabljanje in Dennis se je zdrznil. Potem je pogledal ven in se zavedel, da je le deževalo. Olajšano je izdihnil, a je njegovo olajšanje izginilo, ki se je njegov dih spremenil v paro. Začelo ga je zebsti, zato si je nazaj oblekel bundo. Čudno. Prej ga na vlaku nikoli ni tako zeblo in niti tako hladno ni bilo. Dennis je sedel nazaj na svoj sedež in se poskušal pomiriti. A se ni mogel.

Ko se je obrnil k oknu, je to že zmrzovalo pri robovih, in to z izjemno hitrostjo. Led se je začel širiti tudi po njegovem sedežu in mlad študent je odskočil. Vstal je in odprl vrata kabine. Razgledal se je po hodniku. Luči so bile ugasnjene in vladala je tišina. Dennis je stopil čez hodnik na drugo stran in odprl prvo kabino. Bila je prazna. Dennis je zaprl vrata kabine in odprl naslednjo. Počasi se je po njegovem telesu začel širiti strah. Zajela ga je kurja polt. Vsa njegova zdrava pamet je kričala, naj se obrne in se vrne nazaj v svojo kabino, a ga je nekaj gnalo naprej. Odprl je naslednjo kabino, ki je bila, enako kot prejšnja, prazna.

Dennis je zaprl vrata kabine in se obrnil. Zdaj je bilo že pošteno hladno, spominjalo ga je na tisti teden pozimi na Finskem, ko sta z mamo obiskala očeta. Tako kot tam, je tut zdaj tudi zamrzovalo steklo in led se je počasi širil po vratih in oknih navzdol, kot bi hotel pojesti celoten vlak. Zdaj je Dennis moral hoditi bolj previdno, da mu ni spodrsnilo.

Nenadoma je začutil pogled na sebi. Zdaj je v grlu imel cmok in v prsih ga je že pošteno stiskalo. Ni hotel biti prestrašen. Jack bi se mu smejal in mu rekel, da je jokica, ali pa, da se mu meša. Dennis je začutil, da je v vagon prišlo nekaj mogočnega, temnega in še hladnejšega od vsakega zimskega jutra na Finskem. Dennis bitja ni videl ali slišal vstopiti, a je kot senca prežalo v kotu njegovega pogleda in mu v misli sejalo prizore, ki jih ne bi zmogel opisati.

Zdaj se je zares ustavil. Pred oči je dobil podobo Elise, *i*svoje*i* Elise, mrtve. Njen pogled je izgubil lesk in gledal nekam v prazno. Njeni svetli lasje so bili namočeni v njeni krvi. Dennis ni prenesel podobe. Zamajal se je na nogah in se sesedel na kolena. Podobe že ni bilo več, a je bil prizor njegovega mrtvega dekleta vžgan v njegov spomin.

Nenadoma je zaslišal tiho renčanje. Napol v solzah se je obrnil. Bitje je zagledal v kotu. Njegove rdeče oči so lačno strmele v fanta. Dennis je čutil mraz, ki je seval od bitja. In njegovo lakoto. Dolgo je čakalo in zdaj je pred seboj imelo živega fanta. Študent je trznil. Bitje se je zganilo. Njegovi kremplji so zapraskali po kovini in Dennisa je zaskelelo. Krik mu je ostal v grlu. Zbudil se je iz transa strahu in planil na noge. Pognal je je po vagonu naprej. Bitje mu je brez obotavljanja sledilo.

Tekel je, a je vedel, da bo nekoč konec vagona in takrat… ni hotel razmišljati o tem. Dennis nikoli ni bil dober tekač. Pri teku na 600 metrov je imel močno podpovprečen rezultat. A zdaj, ko je vedel, da teče za svoje življenje, bi lahko prehitel še najhitrejše tekače v svojem razredu. Kar pa mu v tem trenutku ni pomagalo, saj je bilo bitje hitrejše od vseh njih skupaj. Skočilo je na vrata ene do kabin in s skokom Dennisu prekrižalo pot, še preden bi pritekel do konca vagona.

Študent se je ustavil tako sunkovito, da je padel nazaj. Z glavo je močno zadel v tla. Pred očmi so se mu naredile pike in zajela ga je utripajoča bolečina. Ko se mu je vid razjasnil, je bitje že zamahnilo. Dennisa je zajela bolečina in vse je izginilo.

--------------
če se sprašujete, zakaj ni napeto, je to zato, kr sm zravn poslušala svoj fall playlist, ka je preveč chill za tole. pa u sredo mam pregled v bolnci, da vidjo, če je use zej ok. res upam, da ne bom vn pršla s še več travmami (ki bi ble lahko v najslabšem primeru uporablene za zgodbo:grinning:). btw tole na vlaku sm že tko stokrat uporabla za druge zgodbe, ka so mele sam en del (nedokončane) in zdej je končno najdlo svoj namen:black_heart:
lp