*zelena*Hoj!*zelena*
Odločila sem se, da bom pisala zgodbo... Pa začnimo...:point_down:
*modra*..................*modra*
*b*PRILOGA*b*
Ležala sem na umazanih tleh in razmišljala... Razmišljala o prihodnosti. Bi lahko bilo vse še slabše? Ležim na ulici, počutim se neuporabno in bedno, kri mi teče iz nosu, nisem popularna, skregala sem se s starši in moja bestie, ki je fake bestie je prava lažnivka. Ker me itak noben noče, je brezvezno, da sploh še živim. Želim umreti.
*modra*..................*modra*
*i*1. del*i*
Sem Sanny Clay, stara sem 17 let in hodim v drugi letnik zasebne srednje šole High school Lipstick, kjer so samo punce. Moja družina je bogata. Zelo bogata. Imam najboljši iPhone in najboljša oblačila po meri, imamo veliko hišo, vendar sem žalostna. Žalostna, ker sem cele dneve osamljena. Moji starši se ne želijo nič družiti z mano, kadarkoli jih vprašam, če bi šli gledati film, na pizzo ali v park, me prekineta, da nimata časa, kar sploh ni res! Sta šefa velike tovarne telefonov in se cele popoldneve le pogovarjata, kam bi odšla čez poletje, ali čez vikend. Torej nimata nobenega posebnega dela? Nimam nobenih bratov in sester, ker mami pravi, da sta se z očijem že preveč ukvarjala z mano in da nočeta še več drame. Niti v šoli me noben ne mara. Odkar sem prišla sem, me noben niti ne pozdravi, najbrž zato, ker sem grda in debela. Razen moje bestike Wendy, ki je najboljša osebica ever. Ona me vedno brani pred žaljivimi komentarji drugih punc in še posebej komentarjev Clare Seye, (hinavko, ki me sovraži do daske, pa nima nobenega razloga) ko me zmerja za prasico. Mojo redovalnico pa mimogrede polnijo same štirice in petice, razen pri matematiki ena trojica. Danes je četrtek, moj najboljši dan, sploh ne vem zakaj, mogoče zato, ker imamo na urniku biologijo...
Ravno sem končala s kemijo in sem na poti do matematične učilnice, ko zagledam Wendy: " Ooo, Sanny, kako si, danes pa slayaš s to frizuro!" me je pozdravila. Pogledala sem mojo frizuro si jo pogladila, ker je bila pravo sračje gnezdo:" Eh, hvala Wendy, čist sem depresivna, ker je zdej matematika, pa sem s Clare," sem ji odgovorila in ona se mi je zasmejala:" Eh, daj no, samo daj jo na ignor..." "Jes, hehe, bom probala" ji rečem zdolgočaseno in v tistem trenutko zazvoni šolski zvonec. Hitro kot strela zdrvim v učilnico in si pripravim matematiko. Clare ni bilo. Dobro mi kaže.
*modra*....................*modra*