Ko je Lara tistega jutra stopila iz avtobusa, je bila cesta pred šolo še vedno mokra od nočnega dežja, a nebo je delovalo, kot da bo kmalu spet spustilo vse, kar je zadrževalo v sivini. Roke si je skrila v rokave puloverja, ki je bil prevelik, ker je še vedno nosila očetovega. Mami ni bilo do tega, da bi hodila po nakupih, oče pa je odšel — ne za vedno, kot je mama govorila, a dovolj dolgo, da se je Lara navadila, da je njegov glas zdaj bolj spomin kot prisotnost.

Na poti proti vhodu je slišala glasove sošolk. Tiste glasove. Sara je stala naslonjena na ograjo, v roki je držala telefon in se smejala, tisti visoki, malo preveč samozavestni smeh, ki je pogosto pomenil, da se bo zgodilo nekaj neprijetnega. Ko je Lara korakala mimo, je s kotičkom očesa videla, kako je Sara naklonila glavo proti svoji prijateljici Maji.

“Glej, glej,” je rekla dovolj glasno, da je Lara slišala. “Spet sama. A doma še vedno… no, saj veš.”

Lara ni vedela, ali jo je bolj zabolela opazka ali to, da je Sara sploh vedela o dogajanju doma. Nekaj je stiskalo v prsih, kot da so se ji rebra premaknila.

V razredu je sedla na običajno mesto — tretja vrsta ob oknu. Slišala je drobne pogovore okoli sebe, a se ni vključevala. Učiteljica zgodovine je vstopila s kupom zvezkov in tistim značilnim vzdihom, ki ga je vedno naredila, preden je začela pouk, kot da mora zbrati pogum, da sploh spregovori. Lara je pogledala na tablo in poskušala razmišljati o čem drugem, o čemerkoli, samo ne o domači napetosti in Sarinih pripombah.

Ko je učiteljica omenila test, ki jih čaka čez teden dni, so se iz sošolcev slišali vzdihi, a Lara se ni preveč vznemirila; zgodovina ji je šla. Vsaj ena stvar v življenju je imela smisel. Vse dokler ni začela čutiti nečesa za vratom — tistega občutka, da te nekdo gleda.

Ko je previdno pogledala na levo, je ujela Timov pogled.

Tim. Tihi fant iz zadnje vrste, ki je vedno držal glavo malo nagnjeno, kot da ga nekaj stalno zanima, a nikoli ne pove, kaj. Bil je med tistimi, ki so bili vedno na robu razreda, vedno malo v ozadju, medtem ko so drugi iskali pozornost ali se trudili, da bi izstopali. Lara ni pogosto govorila z njim, a včasih sta si izmenjala pogled, tisti neopazni, kratki pogled, ki ga ne bi nihče ujel, če ne bi bil pozoren.

Tokrat je Tim samo prikimal, čisto rahlo, kot bi ji hotel povedati nekaj, pa ni našel besed. Lara je odvrnila pogled, ker ni vedela, kaj naj s tem stori.

Po pouku se je odločila, da bo odšla domov kar peš, kljub temu da je avtobus že čakal. Potrebovala je čas, da zbistri glavo, in hoja ji je vedno pomagala. Na glavni ulici je opazovala ljudi, ki so hiteli mimo, kot da imajo vsi bolj urejene življenjske načrte kot ona. Ko se je približala prehodu, jo je nekdo poklical.

“Lara!”

Obrnila se je. Bil je Tim. Tekel je rahlo nerodno, kot da ga noge prehitevajo. Ko je dohitel, se je za trenutek ustavil in lovil sapo.

“Upal sem… da te najdem,” je rekel.

Lara ni vedela, kako naj reagira. “Si me… iskal?”

Tim je pokimal. “V razredu si bila… ne vem, žalostna si delovala. Če potrebuješ pomoč pri čem, lahko…”

Lara je skoraj rekla, da je v redu, ker je to rekla vedno. A nekaj v njegovih očeh je bilo iskreno, nevsiljivo, in prvič že dolgo časa se je počutila, kot da bi bilo popolnoma v redu priznati, da ni v redu.

“Kaj pa matematika?” je vprašal Tim. “Slišal sem, da nočeš več priti k dopolnilnemu pouku.”

Lara je zavzdihnila. “Nimam energije za matematiko.”

“Jaz ti lahko pomagam,” je rekel in dvignil ramena, kot da to ni nič posebnega. “Resno. Nič pritiska.”

In tako sta hodila skupaj do parka, kjer sta sedla na klop. Tim je odprl zvezek in z mirnim glasom razložil nekaj, česar Lara že tri tedne ni razumela. A tokrat je šlo. Ne zaradi matematike. Zaradi njega. Govoril je nežno, počasi, in med razlaganjem jo je pogledal, da se je prepričal, da razume.

Ko se je vrnila domov, je mama sedela na kavču, gledala v prazen televizor in držala telefon v roki. Očitno je spet klicala očeta. Očitno se ni oglasil.

“Kako je bilo v šoli?” je vprašala, ne da bi dvignila pogled.

“V redu,” je rekla Lara.

In ko je to izgovorila, ji je prvič po dolgem času to skoraj zvenelo resnično.

Naslednji teden je bil poln zapletov. V šoli se je pojavila nova govorica — da se Lara dobiva s Timom. Govorica, ki jo je sprožila Sara, seveda. Ko je Sara videla Laro in Tima skupaj pred vhodom, je dvignila obrvi in rekla dovolj glasno: “Poglej no, Lara je končno našla nekoga, ki je tako izgubljen kot ona.”

Lara se je obrnila, pripravljena nekaj reči, a Tim jo je tiho prijel za roko. Ne močno, ne iz lastništva, ampak kot opomin, da ni treba vsega nositi sama.

Po pouku je bila Lara v knjižnici, ko je zaslišala Sarine korake. Sara je stopila do nje, s tistim nasmeškom, ki ga je Lara sovražila že od prvega letnika.

“Zakaj si vedno taka?” je vprašala Sara. “Zakaj si vedno… posebna? Ali pa žalostna? Ali pa čudna? Resno, zakaj ne moreš biti kot ostali?”

Lara je prvič dvignila brado. “Ne vem,” je rekla. “Zakaj pa ti ne moreš biti bolj prijazna?”

Sara ni pričakovala odgovora. Samo obrnila se je in odšla.

Ko je Lara tisti dan prišla domov, je mama sedela skupaj z očetom. Oče je bil doma. Prvič po mesecih. A Lara ni čutila veselja, samo neprijetno tesnobo. Ni vedela, ali ga naj objame ali naj naredi korak nazaj.

“Lara,” je rekel oče tiho, “žal mi je. Za vse. Za to, da sem odšel. Za to, da vaju pustil sami.”

Lara ga je gledala, kot da prvič vidi človeka, ki bi moral biti njen oče. Ko je končno spregovorila, je vprašala samo: “Ali boš spet odšel?”

Oče je dolgo molčal, preden je rekel: “Ne vem.”

In Lara je prvič v življenju razumela, da so odrasli prav tako izgubljeni kot otroci. Samo bolje skrivajo.

Tim je tisti večer napisal sporočilo: Če rabiš, lahko prideš ven. Samo da se malo sprehodiva.

Lara je stopila iz hiše, še preden je razmislila. Zunaj je bilo hladno, a sveže. Ko je zagledala Tima, ki je stal pod uličnimi lučmi, ji je nekaj v prsih popustilo.

Pogledal jo je in vprašal: “Si okej?”

Lara je prvič odgovorila resno: “Ne. Ampak mislim, da bom.”

Tim je prikimal. “Dovolj je.”

Tisti večer sta hodila dolgo, brez pritiska, brez vprašanj, in Lara se je prvič po mesecih počutila kot nekdo, ki ima pravico dihati.

Čez nekaj dni je bil v šoli govorni nastop. Lara se ga je bala. Ni marala nastopov. Ko so jo poklicali pred tablo, so se ji roke tresle. A ko se je obrnila proti razredu, je zagledala Tima. Sedel je v zadnji vrsti in ji neopazno dvignil palec.

Ko je končala nastop, je razred celo ploskal. Učiteljica je rekla, da je bil eden boljših. Lara je skoraj mislila, da sanja.

Med odmori je začela več govoriti. Ne veliko, ne glasno. Ampak govorila je. In ljudje so jo poslušali. Nekateri prvič. Nekateri so se prvič nasmehnili nazaj.

Sara je opazila, da nekaj ni več isto. Nekega dne je pristopila in rekla:

“Poslušaj… glede tistega, kar sem rekla… mogoče sem bila malo—”

“Malo?” je ponovila Lara.

Sara se je ugriznila v ustnico. “V redu. Bila sem zlobna. Ampak… ne vem, včasih delam neumnosti.”

Lara je pogledala proti Timu, ki jo je čakal malo stran. Potem pa rekla: “Včasih vsi delamo neumnosti.”

Sara je prikimala. In od tistega dne ni več bila tako napadalna.

Doma so se stvari počasi začele urejati. Ne hitro. Mama in oče sta hodila na pogovore. Nekateri se niso končali dobro. Nekateri so bili tako napeti, da je Lara raje odšla iz stanovanja. A starša sta se trudila. Res trudila. In Lara je to videla.

Tudi sama se je spreminjala. Ni več skrivala, kaj je čutila. Ni se več delala, da je v redu, kadar ni bila. Tim je ostal ob njej. Nič romantičnega, nič prehitrega. Samo mirno prijateljstvo, ki pa je počasi postajalo nekaj več, brez da bi se trudila to definirati.

Nekega petkovega popoldneva sta sedela na travi za šolo. Tim je natrgal nekaj travnih bilk in jih zatikal med prste, kot da si dela prstan.

“Lara,” je rekel tiho, “a si kdaj pomislila, da… da bi midva bila… mislim…”

Lara je pogledala proti nebu. “Ne vem,” je rekla. “Ampak mislim, da mi je všeč, ko si zraven.”

Tim se je nasmehnil. “Tudi meni.”

Z roko jo je rahlo oplazil po dlani, a je ni prijel. Pustil ji je prostor, da sama odloči. In Lara je prvič naredila korak sama — prislonila je svojo dlan na njegovo. Ne močno. Samo dovolj.

Dovolj, da je vedela, da je tam nekdo, ki je ostal.

Čez nekaj mesecev se je ozrla nazaj na to jesen, ko se je vse zrušilo — in ponovno začelo sestavljati. Ugotovila je, da se življenje ne popravi naenkrat. Popravi se v drobcih. V tišini. V majhnih pogovorih. V sprehodih pod lučmi. V razumevanju, da te nekdo vidi.

In Lara je počasi spoznala, da čeprav je izgubila del sebe, ko je oče odšel, je našla nov del v ljudeh, ki so ostali. V mami, ki se je borila. V Timu, ki jo je poslušal. V sebi, ki je končno našla glas.
____________________________________________________________________________________________________
UPAM DA VAM JE VŠEČ IN DA STE SE IZ NJE KAJ NAUČILI!