*i*Prejšnjič..*i*
*i*Zavedla sem se kakšno srečo imam. In tudi, če bodo že jutri na našo hišo izobesili črno zastavo, imam zdaj to srečo da živim, kot je recimo ta človek v tej hiši ni imel. In zato moram, vsak dan izkoristiti do samega konca. Ker nikoli ni zagotovila, da se bo naslednji sploh zgodil.*i*
---------
Ko sem se vrnila nazaj domov, je moj telefon zapiskal, saj je prispelo novo sporočilo.
Bila je mami, pisala mi je, da imam v hladilniku zajtrk, da sta z očetom odšla v službo, Thomas pa na faks in tako naprej... Moje oči pa so obstale na povedih, ki je bila napisane skoraj čisto na koncu njenega dolgega sporočila. *i*Popoldne imava še en pregled glede tvojega tumorja... Oprosti ker sporočim tako pozno, zdravnica je sporočila, da se je sprostil en termin in če bi se lahko oglasili midve.*i*
Zavzdihnila sem in telefon vrgla na mizo. Želela sem samo pozabiti na ta tumor. Dovolj imam vseh pregledov in vsega kar je prišlo zraven že pri raku. Rada bi samo živela normalno življenje tako kot vsi ostali.
Odprla sem hladilnik in ven vzela že narejena umešana jajca in slanino, nato pa si odrezala še košček kruha in sedla za mizo. Nisem imela teka. Z vilico sem drezala v jajce, ko je telefon znova zapiskal. Najprej sem mislila, da je mami, ko sem na zaklenjem zaslonu opazila ime, ki ni bilo mamino.
Pograbila sem telefon, podrsala po zaslonu, da se je odklenil, nato pa prebrala sporočilo in nisem vedela ali naj kričim od same jeze, ali naj se smejem.
Bil je Dawson. Moj bivši fant. Spoznala sem ga pri štirinajstih in takrat me je bilo preveč strah povedati samo resnico, da imam raka. Bil je preveč lep... preveč zanimiv... preveč nekaj *i*posebnega*i*... bil je nekaj novega za tisto mlajšo Chloe. Nisem si mogla dopustiti, da bi vse pokvarila s tem, da bi rekla, da trpim za hujšo različico raka. In najhuje pri tem je bilo, da sem mislila, da sem tudi jaz všeč njemu. Začela sva hoditi, a nekega dne je resnica prišla na dan in pustil me je. Takrat sem bila še bolj sesuta kot kadarkoli... In zdaj mi ta isti Dawson piše. Njegovo sporočilo je bilo nekaj podobnega temu, da je slišal, da sem prebolela raka in da bi se lahko mogoče še kdaj videla. Nimam pojma od kje je to slišal, a v meni je vsako sekundo naraščala večja jeza. Zdaj kar naenkrat, ko je slišal da sem prebolela raka se je odločil da bi me mogoče rad spet videl. Zdaj sem spet zanimiva? Zdaj? Prej, ko pa sem mogoče rabila podporo, pa se je odločil, da mi bo obrnil hrbet? Samodejno sem natipkala odgovor.
*i*Hej Dawson. Lepo da si se spomnil name, ampak mogoče bi lahko to naredil še kdaj prej, ko sem te veliko bolj potrebovala kot zdaj. Če sem iskrena nimam nobenega veselja, da bi te spet videla. Če si lahko do zdaj tako lepo shajal brez mene, boš pa ja lahko še naprej, mar ne?*i*
Globoko sem vdihnila in poslala še zadnji dve besedi.
*i*Adijo Dawson.*i*
Nato sem pritisnila na tipko *i*"block"*i* in stik od Dawsona je bil izbrisan iz mojega telefona. Moje roke so se malenkost tresle a nato sem dvakrat globoko vdihnila in se umirila. Če sem se kaj naučila od vse te zgodbe z rakom je to to, da imam ob sebi samo malo tistih ljudi, katerim res lahko zaupam in jih je vredno obdržati ob sebi. In Dawson si definitivno ni zaslužil prostora med njimi.
---------
aaa<3 guyss ze koncc petgaa delaa aa?:heart: jss sm ful vesela hahha, ampakk brez vs bi ze zdavnej obupalaa iskren;) okej zdej pa castna beseda, da novi deli naujo izhajal na petnajst dni hahag, ampak na kej mnjj<3 paa ce bi se kdoo rd da vass obvescam, z veseljem:heart:
drugacc paa veselee velikonocnee praznikee vsemm, lysmm:ribbon: