*i*Prejšnjič...*i*
*i*Nato sem pritisnila na tipko "block" in stik od Dawsona je bil izbrisan iz mojega telefona. Moje roke so se malenkost tresle a nato sem dvakrat globoko vdihnila in se umirila. Če sem se kaj naučila od vse te zgodbe z rakom je to to, da imam ob sebi samo malo tistih ljudi, katerim res lahko zaupam in jih je vredno obdržati ob sebi. In Dawson si definitivno ni zaslužil prostora med njimi.*i*
----------
Čas je hitro minil in preden bi se zavedala je že napočilo popoldne. In s tem tudi moj pregled za tumor. Lagala bi, če bi rekla, da me ni strah. Bilo me je strah. Zadnji pregled se ni končal nič prav dobro in kaj bi dala, da se mi ne bi bilo treba vrniti na tisti oddelek... v tisto sobo... na tisti stol.
Vse kar se je dogajalo tam je ponavadi povzročilo veliko katastrofo v mojem življenju. In nisem bila pripravljena na še eno.
Zavzdihnila sem in še močneje stisnila kozarec čaja, ki sem ga držala v roki. Že pol ure sem bila pripravljena, zdaj sem le še čakala mami.
Opazovala sem kazalec na uri, ki se je premikal počasi. *i*Preveč*i* počasi. Zdelo se mi je, da so minile ure, a pravzaprav je le par minut.
Nato je pozvonilo in skočila sem po konci. Bila je mami. Pripeljala se je naravnost iz službe in njeni čokoladne barve lasje so bili malenkost razmršeni, oči pa utrujene. A v njih je še zmeraj svetila iskrica, ko me je gledala. Ta iskrica pri mami nikoli ni ugasnila. Če vprašaš mene je bila to iskrica ljubezni.
"Pripravljena ljubica?"
Prikimala sem in stopila iz hiše.
Zunaj je rahlo pršilo, oblaki na nebu so bili temni in tako... *i*žalostni*i*. To me vsekakor ni spravilo v dobro voljo.
Sedli sva v avto in opazovala sem pokrajino, ki je drsela mimo.
Dežne kapljice so kapljale na okno z nežnim zvokom "šklap, šklap, šklap". Zaprla sem oči in samo za en trenutek, za majhen trenutek sem se počutila kot, da bo enkrat še vse v redu. Da se mogoče tumor ne bo razširil in da bom lahko zaživela normalno življenje tako kot vsi ostali. Nato je bilo tega trenutka konec.
Mami me je pogledala v zadnjem ogledalu in se mi nasmehnila.
"Si v redu?"
Prikimala sem.
"V redu."
Debelo sem pogoltnila.
"Pa ti?"
Pogledala sem mami v oči in tudi ona je prikimala.
"V redu sem."
V njenem glasu sem slišala, da to ne drži in za trenutek sem se vprašala, če je tudi ona vedela, da sem lagala. Verjetno odgovora nikoli ne bom dobila.
Čez nekaj časa sva prispeli pred stavbo, ki je bila namenjena onkološkim pregledom. Od daleč je izgledala kot zapor. Temačno. Zapuščeno. Brez trohice veselja. Tako nekako bi jo lahko opisala na prvi pogled.
Z mami sva tekli, da bi čimprej prišli pod suho zakrilje stavbe. Zdaj je že kar močno deževalo.
Nato je sledilo polno stopnic, hodnikov, žalostnih pogledov, številnih vrat in veliko joka, ki sem ga tu sovražila bolj kot vse na svetu. Pomenil je slabe novice.
Končno sva prišli v čakalnico. Poleg naju ni bilo nikogar.
V tistem trenutku sem hotela narediti vse, da bi odmislila vse slabo kar se lahko zgodi.
Mami mi je stisnila roko.
"Vse bo v redu, ljubica."
Prikimala sem. Ahh, kako zelo blazno sem si želela to verjeti.
Čez nekaj časa je iz sobe izstopila mami z majhnim dečkom. Jokala je. On pa se še ni zavedal kaj se mu dogaja. Ni se zavedal, da se v njegovem telesu najverjetneje širijo rakove celice in ga... *i*uničujejo?*i* Mogoče malo močna beseda a preprosto nisem našla primernejše.
Za njima je ven stopila moja zdravnica. G. Dawson. Temne lase je imela prav tako kot zadnjič spete v figo. To me je nerviralo. Vse kar je bilo povezano s prejšnjim pregledom je vame vlivalo še večji strah. Najraje bi ji rekla naj si razdre figo a sem modro ostala tiho.
"Kar stopita naprej."
Se nama je toplo nasmehnila in vrata odprla bolj na široko, da sva stopili notri.
Prva stvar, ki je pritegnila mojo pozornost v sobi je bil tisti stol. Ustavila sem se in strmela vanj. V moji glavi je na mestu kjer bi morala sedeti imel črno luknjo, ki samo čaka, da me bo potegnila notri. Ki samo čaka, da se bom izgubila v vsej črnini, ki jo premore.
"Chloe?" sem zaslišala. "Si v redu?"
Zamežiknila sem in se obrnila. Za mano sta stali g. Dawson in mami, ter me presenečeno in malo zaskrbljeno gledali.
"Ja," sem uspela vzdaviti. "V redu sem."
G. Dawson se je nasmehnila in sedla na svoj udobni stol na drugi strani mize.
Meni pa je pomignila na drugega v katerega sem pred trenutkom strmela.
"Mami," sem se obrnila k njej. "Lahko ti sedeš. Jaz bom stala."
Mami se je malenkost zaskrbljeno namrščila.
"Si prepričana?"
Prikimala sem.
"No, zdaj, ko smo se vse zmenili mislim, da je čas, da vama povem zakaj sploh smo tu, kajne?"
Prikimala sem. Hotela sem zaznati karkoli iz njenega obraza kar bi mi povedalo o novicah, ki jih bo povedala, a njena mimika je bila ravno taka, da nisem mogla nočesar določiti.
"Torej... stvar je taka..."
Nato pa bum. Zvrtelo se mi je tako močno, da sem se komaj obdržala na nogah. Svet pred mojimi očmi je plesal. Nič več ni imelo oblike in nič ni stalo na mestu kot prej. Kot da bi bila na vrtiljaku. In nato zelene in črne pikice. Občutek, da bom bruhala.
In nato sem prvič zaslišala tisti glas.
Bilo je kot tiho šepetanje.
*i*Ššš...*i*
*i*Ššš...*i*
Ta sikajoč zvok, ki je prebadal moja ušeša. Nato kričanje. Jok. Spet šepetanje. In nato tako sunkovita bolečina, da mislim, da sem padla.
Pred očmi mi je zaplesal prizor, nekoga ali nečesa. Slika se je zbistrila in zagledala sem.... sebe.
Sebe kako se smejem. Sebe obkroženo z polno ljudmi, ki so se smejali z mano. Ki... ki so *i*uživali*i* z mano. Nato prizor mene kako ližem sladoled s polno prijateljic. Nato jaz, ki se poljubljam z nekom, ki ga niti ne poznam. Nato jaz, ki hodim po trgovinah in se smejem. Tako lepa sem, pomislim. Tako srečna sem. Tako radostna sem. Tako... tako brez skrbi sem.
Nato prizor usahne. Ni ga več. Spet samo črne in zelene pikice. Spet šepetanje. Spet jok. Spet kričanje. Spet tista tesnoba, ki me razjeda od znotraj. Spet... *i*realnost*i*.
Po licih mi tečejo solze in slišim se kako kričim: *i*"Pridi nazaj! Pridi nazaj! Tebe hočem! Ne realnosti! Tako kruta je. Tako nevzdržna. Ne morem več. Samo tebe bi."*i*
Jokam. Solze mi tečejo po licih. Hlipam. Mrmram nekaj nejasnega. Hlastam, da bi prišla do zraku. Vrti se mi. Taki zelo močno, da sem se pripravljena samo vdati, da se vse to konča.
Zadnja stvar, ki se je še zavedam je moje tiho stokanje.
*i*"Pridi nazaj... Pridi nazaj..."*i*
Nato utonem v bolečini.
-----
:sob::sob: a sm dobesedno JS to napisala?:sob: guyss js se ne zavedam hahah. tok sm ponosna nase:sob:
hvalaa vsem k ste prebrall, hvala vsem za komentarje pa lajke...<3
hvalaa vm:sob::heart: